torek, 03. maj 2011

Praznično potepanje - I.

Ne vem, če sem že napisala, da grem zelo rada od doma, na krajše potepanje ali daljše potovanje. V gore, na morje, na treking, s kolesom, z letalom, z jadrnico, s konjem, z avtom, blizu in daleč; sploh ni pomembno. V poštev pridejo vse možne kombinacije skozi vse leto, SAMO DA GREM!!!! In imam srečo, da nisem v naši družini samo jaz takšen tip....

Prvi del praznikov sem bila z družbo na Braču, kjer smo kolesarili. Nastanitev na kmečkem turizmu OK, družba OK, vreme tudi (sonce), skratka vse je štimalo "u nulo". In ker moj mož vedno pripravi izzivalne ture, je bil že prvi dan v tem stilu. Namesto štirih, smo vrteli kolo kar osem ur, po terenu, ki ni ravno najprivlačnejši. Iz mesta Bol smo se peljali po pobočju Brača v smeri zaliva Farska, kjer je bilo več ali manj po ravnini oz. malo gor in malo dol.




Potem se je začel dolg hud vzpon po cesti polni šodra in nekaterih zelo strmih odsekih in je kar trajal in trajal, sonce pa je nemilostno žgalo in bidoni z vodo so bili kaj hitro prazni.
Na vrhu vzpona smo se umerili proti samostanu Blaca, proti kateremu vodi pešpot polna skal, šodra in nekaj kar nevarnih odsekov. Od samostana dalje pa do morja oz. zaliva Farska je bilo malo bolje, od tu dalje, pa smo kolesa več prenosili in prerinili, kot pa se peljali.






Pot je zelo ozka, skalnata in vodi ob morju, v borovi senci, čez njo pa je ležalo kar nekaj podrtih dreves. Tudi kakšna kačica se je našla na poti. Najhuje je bilo, ker nam je čisto prekmalu zmanjkalo vode, kar je pri nekaterih povzročilo lažjo krizo. Ko smo prišli do prve hiše in vode je bilo veselje toliko večje, vendar smo imeli še vedno pred seboj dobrih 10 km poti, od tega vsaj pol v strm hrib. Vsega skupaj smo obrnili dobrih 45 km. Seveda smo zaključili v Bolu s pivom v roki in kasneje okusno večerjo - jagenjček in hobotnica s krompirjem "izpod peke".  

Priznam, da sem neizmerno uživala, še zlasti zato, ker sem se vozila po terenu, ki sem ga doslej vedno opazovala le z jadrnice in sem si že dolgo želela to videti tudi na kopnem.

Naslednji dan je bil zopet kolesarski, le da je bil teren veliko lažji in prijetnejši, čeprav je bilo tudi kar precej klanca. Tokrat je bilo nekaj čez 30 km. Zadnji dan smo počivali in uživali v nastavljanju sončnim žarkom.

2 komentarja:

  1. Pridni, pridni! Lepe fotke in fajn zapis.

    OdgovoriIzbriši
  2. Še to moram napisati: na tvoj blog bi večkrat zašla, pa mi ga ne prikaže na vrhu, ko objaviš kaj novega. Danes sem slučajno šla gledati med Ustvarjalne Slovenke na mojem blogu, kdo je na "dnu" in tam najdem tebe. Vidim, da si pridna z objavljanjem in zato mi je škoda, ker ne vidim takoj, ko kaj objaviš. Lp, soimenjakinja :)

    OdgovoriIzbriši