torek, 21. junij 2011

Piskanje kar tako

Se vam je že kdaj zgodilo, da vas je bilo neznansko sram ali kot je rekel moj učitelj biologije v osnovni šoli, sram do nezavesti. No mene je bilo včeraj še malo bolj....
Dopoldan naporen dan, popoldan prijetno kofetkanje z Ljubljančankami, pred menoj pa je bil še (službeno) naporen večer. Pred tem sem pri mega najboljšem sosedu kupila dve malenkosti in glej ga vraga, pri odhodu z blagajne začne piskati naprava, ki jo vsi prav dobro poznamo. Prodajalko je kar vrglo, mene pa tudi. V trenutku se je od nekje pojavila gospa varnostnica in me je skorajda pod roko odpeljala v njihove prostore. Sploh ne bom govorila, da so me  vsi gledali. Ne gledali, buljili vame. Meni se je zdelo, da mi na čelu in hrbtu piše tatica....in v tistem trenutku, bi bila zelo zadovoljna, če bi se pred menoj odprla zemlja in me požrla s kožo in kostmi.
In hudiča, imam veliko torbo (beri torbico), ker imam rada velike torbe saj v njej lahko nosim marsikaj. Tisto kar nujno rabim in tisto, kar mislim, da nujno rabim. O vsebini ne bom govorila, ker si lahko prav dobro predstavljate kaj vse je v ženski torbici. Gospa varnostnica je bila prijazna in je pač morala opraviti svoje delo. Zapletlo se je, ker v torbi ni bilo nič sumljivega, kar bi pritegnilo njeno pozornost in tudi njen priročni loparček ni zapiskal, ko se je skrbno spravila nad vsebino. Nemogoče, piskala je torba, na sredini spodaj. Pa kako saj jo imam že vsaj 3 leta in jo nosim petek in svetek. Zakaj bi kar naenkrat moja torba postala predmet poželenja piskajočih naprav? Nimam pojma.
Meni se je že zelooooo mudilo na sestanek, gospa varnostnica pa si je vzela čas in iskala in iskala zaščito. Pri tem mi je hitela pojasnjevati, da takšni primeri niti niso tako redki. Po več kot petnajstih minutah še vedno ni našla ničesar in se ni mogla načuditi kako je to mogoče. V njeni praksi se ji še ni zgodilo, da bi torbica piskala, ona pa ne bi našla zaščite. In jo ni. Odločila se je, da bo šla na blagajno razmagnetiti moje čudo, meni pa naročila, naj jo pozorno spremljam, da ne bo kaj narobe. Le kaj bi lahko bilo? Zame je itak bilo že  vse narobe; sramota, zamuda, občutek strahotnega nelagodja.......in še bi lahko naštevala.
Po njenem manevru na blagajni sem vso kramo pospravila nazaj v torbo in odšla, gospa varnostnica pa mi je še vedno pojasnjevala, da bo lahko jutri spet piskala, mogoče šele čez nekaj časa ali pa nikoli več.

Sestanek sem uspešno zvozila, doma pa sem se lotila mojega čuda. Znotraj sem razparala vso podlogo in nikjer niti sledu o zaščiti pred krajo. Mi lahko kdo to pojasni? Moj prijatelj, projektant strojnih inštalacij, včasih, ko kaj v njegovi stroki ne deluje kot bi moralo, čeprav je vse projektirano po predpisih in pravilih pravi: "Ima duhova". Očitno res. Ampak torba ni prav zahtevna tehnologija, še zlasti ne takšna kupljena v Zari za nekaj evrov, iz umetnega materiala poleg tega pa že dodobra obrabljena. Ne bom je zašila nazaj, ker sem jezna nanjo, čeprav je bila skoraj zlimana z menoj. Ne vem, kdaj bi me spet pustila na cedilu.

Se vam kaj dozdeva kaj bi bil nauk te zgodbe? Jaz si tole razlagam na način:  v vsaki slabi stvari je tudi nekaj dobrega. Torej, priložnost za nakup nove torbe!!!

3 komentarji:

  1. Absolutno! Nova torba, to je nauk :)

    Ja pa ni prav nič hecno tole... Sama imam prav fobijo pred temi "piščalmi", ker so že parkrat piskale v tri krasne, seveda popolnoma brez potrebe ali zaradi malomarnosti prodajalcev, ki so pozabili odstraniti zaščito... Kajpak brez opravičila.
    Ah ja :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Prosim, če se mi oglasiš na mail... sanam.design@gmail.com

    Hvala :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Jaz sem pred leti delala v trgovini in vem kako je s tem, zato nikoli ne pomislim, da bi tisti, ki mu piska dejansko tudi res kradel. Tatovi so običajno že tako izurjeni, da se temu izognejo.

    OdgovoriIzbriši