četrtek, 23. februar 2012

Nakit IV.


Ker trenutno pri meni ni nastalo nič novega, nadaljujem z nakitom.
Tale jelen ni ravno nakit, ker ga ne nosim, kljub temu, da ima luknjico za vrvico. Jelenja glava vklesana v kamen. Če berete moj blog, ste morda že ugotovile iz kje izvira. Iz Mongolije.
Ko smo se poslavljali od "Jelenjega ljudstva" in se pripravljali na dolgo ježo nazaj, smo jih povprašali, če nam lahko prodajo kaj za spomin. Ne bom pisala o pomenu takšne "trgovine" tam nekje sredi divjine..... Ni minilo nekaj minut, ko so skorajda vsi pritekli v naš šotor in nam kazali drobne malenkosti. Jaz sem si izbrala tale obesek in mi je res drag spomin. Za najboljšega trgovca se je izkazal največji fantič na sliki z imenom Uščit Patr in ravno on je izrezljal ta obesek. Uganete njegovo starost?


V času potepanja po Mongoliji sem praznovala rojstni dan. Ja,  tam sredi ničesar in niča, vendar samo navidez. Sopotniki so me presenetili z darilcem, ki so ga slučajno zbarantali od domačina, ki smo ga srečali na poti.

Totem izrezljan v kamnu. Sem vam že pripovedovala, da smo bili med šamani? Nadejali smo se, da bomo priča kakšnemu šamanskemu obredu, žal pa ni bilo tako, kljub temu, da je šamanstvo v tem predelu še močno prisotno. Obredi se ne izvajajo kar tako, ko pridejo " na obisk eni čudaki", ampak so del njihove kulture, obredov, .....
Ko smo že pozno zvečer prijezdili do gera, kjer smo prenočevali, je sledilo še eno presenečenje tistega dne. Nenadoma se je pred menoj pojavila tortica, sicer ne čisto prava, ampak zložena iz nekaj koščkov čokoladnega biskvita z eno svečko v sredini. Ne vem od kje in od kod se je prikazala še mongolska deklica, mi zaželela vse najboljše  in mi poklonila spodnje darilce.


Slikanica v angleškem jeziku, doma izdelana zapestnica (vse že uporabljeno in obrabljeno, a neprecenljive vrednosti) ter čestitka z medom. S slikanico in čestitko, je hotela pokazati, da se v šoli uči angleško, da zna angleško tudi brati in pisati, najbolj pa jo je osrečevalo, da se je z nami lahko pogovarjala. Morali bi videti izraz na obrazu te deklice, ki je žarel od zadovoljstva in sreče. Ponosna je bila, da je lahko "tujki" podarila nekaj svojega, njenega. Ostala sem brez besed in z mislijo:  "Saj ni res, pa je" in se ji iz srca zahvalila.


Imate kakšne podobne izkušnje?

1 komentar:

  1. Obeska sta nekaj posebnega. Verjamem, da sodita med tvoje najljubše. Lp

    OdgovoriIzbriši