četrtek, 06. september 2012

Ko te sršeni spravijo ob denar

Se še spomnite, ko sem lanskega oktobra pisala o kačoni, ki se je pri hiši nastavljala še zadnjim sončnim žarkom? Letos še nisem imela bližnjega srečanja z njo, je pa pred nekaj dnevi soseda "urlala" izza žive meje. Če si predstavljate naselje hiš, potem vam je jasno, da ni bila prav daleč od nas.
Ne vem kakšna klimo imamo, da nas nebodigatreba nemarnice tako ljubijo. Če že smokulja ni nevarna, ampak samo strah vzbujajoča, tega ne morem trditi za sršene. Ti zoprni letalci so se naselili v našem dimniku. Bilo jih je res veliko, zato smo zakurili kamin, da jih preženemo. Ko ga vsaj ne bi. Ves dim je udaril nazaj v dnevno sobo, da se je naredila popolnoma temna zavesa, v grlu je peklo......


Kaj sedaj? In ker se je tisti dan pripravljajo k dežju, smo mislili, naivneži, da je to posledica nizkega zračnega tlaka. Pa smo čez tri dni spet poskusili - isto. Takrat nam je postalo jasno, da je zadeva bolj resna in tako smo na pomoč poklicali gasilce.

Splezali so na streho in jih poskušali zamrzniti s CO2, kar je le delno uspelo. V rojih so obletavali gasilce, ki so bili primerno zaščiteni in z maskami na obrazu. Po tekanju od enih do drugih čistilnih vratc v dnevno sobo in v klet, oprezanju in poslušanju če še brenčijo, je postalo jasno, da v dimniku ni samo eno gnezdo, ampak jih je več. Tako močno so si naredili svoja domovanja, da so popolnoma zaprli celo tuljavo. Ni šlo drugače, kot da so v dimnik z gasilno cevjo nabrizgali posebno peno. Šele ta je bila učinkovita. Ampak bila je povsod: v dimniku, v dnevni sobi, v kleti, na terasi, visela je od žlebov in ko so čistili dimnik te zalege, se je vse skupaj pomešalo še s sajami. Za zjokat. Pena je malce lepljiva, ob dotiku z vodo pa hvala bogu izgine.




Po dve urni akciji je bil rezultat naslednji: uničena 3 sršenja gnezda z vso zalego, zapackana hiša od vrha do tal, na terasi in okrog hiše pena, pena in še enkrat pena ter morija sršenov in packarija. Samo predstavljate si lahko, kako utrujeni smo bili, ko smo vsaj za silo počistil. In kaj nas še čaka? Brušenje parketa in beljenje sten. To je bilo v načrtu za prihodnje leto, tok dogodkov pa je zadevo samo pospešil.

Zdaj, po treh dneh, prileti okoli hiše le še kakšen, kljub temu pa še ne upamo odpirati oken in balkonskih vrat.  Vedno ko stopim na dvorišče, se najprej ozrem proti dimniku in močno upam, da smo se jih za vedno rešili..

5 komentarjev:

  1. Ojej, si niti predstavljat ne morem, kako to zgleda :( Pri nas že zaradi os izgubljamo živce. lani smo ob menjavi strešnih oken kar nekaj gnezd uničili. No, so jih mojstri :)
    Ampak tudi sršeni niso daleč, pridejo na sadje :(
    Upam, da čimprej uredite in pozabite.

    OdgovoriIzbriši
  2. Saj ni res, ojej. Tudi jaz ti želim kar najhitrejšo sanacijo škode in nič več nadležnih obiskov. Lp

    OdgovoriIzbriši
  3. Groza, pravo katastrofo ste preživljali. Prav gotovo ni prav nič lep pogled na posledico, ki je nastala po uničenju gnezd. Želim vam, da bo kmalu zopet vse v normali.

    OdgovoriIzbriši
  4. O katastrofa...tudi sama imam izkušnje s sršeni, ampak mi smo hvala bogu sami rešili težavo...

    OdgovoriIzbriši
  5. Ojoj, zdaj vidim, kaj si imela v mislih s ršeni! Groza res in upam, da je za vedno rešeno. Pa oprosti, nisem pozabila nate, samo čas mi je zbežal....

    OdgovoriIzbriši