torek, 17. september 2013

Nič izpod mojih rok

Včeraj je bil dan, ko se je praznovalo....:):) Ne bom omenjala, koliko jih je že nanizanih (preveč). V dar sem dobila darilci, ki sta me prav zares zelo, zelo razveselili.

Torbica iz filca v kateri se je skrival kvačkan ptiček. Barve žal niso čisto prave, ker sem slikala že, ko se je sonce skrilo. Ampak me je tako "fedralo", da sem morala..... Poznate ta občutek, ko moraš, tisti hip? Ni šanse, da čakaš na nek drug, kao primernejši trenutek. Tako pač je..:):).








Nora sem na nabiranje gob in kadar rastejo, me je težko zadržati doma. Žal pa te dni nimam časa vihrati po gozdu. No, za darilo pa tale šopek, v prelepi ročno izdelani skodelici. Je lahko še kaj lepšega?






nedelja, 15. september 2013

Nogometaš

Za moškega, za 50-ko. Navdušen nad angleško nogometno ligo. Pa je nastalo tole......



Motiv je že znan in sem ga že nekaj časa pobarvala pri Janji. Čakal je na pravo priložnost in dočakal. Služi kot "sponka", ki drži, da se voščilnica ne odpira.


Voščilnica se na sredini odpre. Da se ne bi videla reže, sem jo uspešno skrila z modro travo, ki je čisto smiselna, saj se igra odvija na travnatem terenu.


V notranjosti se skriva žepek z darilnim bonom za ogled nogometne tekme v Angliji. Simbolika je v zastavici in začetnici imena slavljenca.



Lep začetek delovnega tedna.

sreda, 11. september 2013

En čisto majhen odklop

Res je bil kratek, vendar aktiven, osvežujoč in z veliko mero minimalizma. Murter je bil najin izbor; obveslati ga in pregledati vsak šljunak (beri: prodnata plažica ).
V kajake sva naložila mini šotorček za dva,  spalki, samonapihljivki, plinski gorilnik,  kastrolo, skodelici, malo makaronov, kavico, malo kruha in paradižnika in nekaj zaloge vode ter malenkost obleke - samo najnujnejše. In avantura se je začela....


malce kasneje je bilo že takole: burja, morje pa že precej valovito. Priznam, da sem imela kar veliko dela, ker  je pihalo ravno v prsi (kam pa drugam....).


Pozno popoldan si kot Robinzona najdeva primeren šljunak za spanje in noro, bil je samo najin. Na enem koncu šotor, na drugem kuhinja in v sredini najina čolnička.




Naslednji dan je bil v presežnikih: čudovito morje, vroče sonce, skoraj nič vetra in valov.





Tretji dan je bil enak drugemu - noro fajn.

 
In že sva na cilju.


Ni ga lepšega občutka ko greš, se prepustiš in uživaš. Ko se v mraku in sredi kuhanja makaronov, ki so tudi brez vsake omake imenitni, ob tebi pojavi prijazen gospod in te povabi na kozarček vina malo višje v hrib, kjer se med oljkami čisto neopazno skriva kamnita hišica. Govorica se je mešala v nemškem, italijanskem in slovenskem jeziku, ožarjeni Kornati pa so čarali nepozabno morsko kuliso.
Ja, še si želim takšnih trenutkov.