torek, 30. december 2014

Se spodobi,

da objavim vsaj tistih nekaj voščilnic, ki sem jih le uspela narediti. Tele so bile zadnje in so šele danes romale v poštni nabiralnik.

Osnova je trd karton, ki sem ga špricala in senčila s kavo - po recepturi Ane K. Zanimivo, eko in še prej se lahko pocrkljaš s kavico. Potem pa sem le nalagala koščke.




 Uporabljeni materiali so: papir, usnje, les, juta, čipka, umetno krzno, gumbi in perlice.




Niso prave čestitke, ker se ne odpirajo. So samo kartoni. Na zadnji strani sem dodala bel papir z voščilom in pa pritrdila s kovinsko kovico desno zgoraj ter simbolično zavezala še vrvico.














Cel komplet po dolgem času prijavljam tudi v Craftalnico.

nedelja, 28. december 2014

Konec leta oz. "ah, bom že"

Nisem ostala v srednji Ameriki, ni me zasul sneg, ampak me je očitno zacopral špicparkeljc. Ti nebodigatreba je sfižila vse; od pred novoletnega  ustvarjanja, do zavijanja daril, komajda, da dohajam tempo dni in dogodkov. Je pač tako, da je letos zaključek leta zame malo drugačen, malo manj prazničen in tudi malo manj potrošniško obupen. In mi je kar všeč......

Več sem v naravi kot ponavadi takle čas, kar mi zeloooooo paše in tudi veliko več sem za domačim kaminom, kar mi tudi zelooooo paše. Še vedno premlevam in premetavam vtise in fotke s potovanja. Seveda bom nekaj vtisov strnila tudi na blog, ampak, ko bom razpoložena za to. Zdaj je čas za odklop. 

In čas za kakšen pobeg od doma...npr. na Porezen tik pred zdajšnjim snegom.

 Še globoko v gozdu

in s kontrolo srčnega utripa.


Med snežno nevihto


izza zaledenelih iglavcev,


na sončno obsijanem pobočju v oklepu ivja in ledenih kristalov





Želim vam lep preostanek praznikov zavit v snežno idilo. Naj se vam leto, ki prihaja začne čim bolj prijazno in po vaši meri, užijte ga vsak dan posebej s polno mero optimizma in življenjske radosti. V vaših ustvarjalnih kotičkih pa vam želim veliko prekrasnih idej in izdelkov, ki jih bom z veseljem še naprej spremljala. In da ne pozabim; ja, lena sem tudi za komentiranje na vaših blogih. Redno jih spremljam in prebiram, ampak sem še vedno v fazi "ah, bom že". Upam, da razumete, da sem še vedno "odštekana" od poti.

ponedeljek, 17. november 2014

Malo po svetu

Tole pomeni, da bo moj blog sameval vsaj 3 tedne in tudi mojih komentarjev ne bo. Greva novim dogodivščinam naproti in že prav nestrpno čakam. Kaj več pa, ko se vrnem....):)




Topli kraji čakajo!!!!!!

Prva praznična

Letos sem jesenske kar preskočila, tudi prva praznična je hudo pozna. Bolje pa ena, kot nobena, mar ne?


 Šele sedaj vidim, da bela vrvica prav nemarno visi in jo moram pritrditi še na enem koncu.



Moja hitrost izdelovanja voščilnic je zadnje čase po polžje brzinska. Tale je bila namenjena za izziv v Craftalnici "Naj sneži", pa sem vse skupaj zamudila. Pa nič zato...:)




torek, 11. november 2014

Hi konjiček

Jesenske voščilnice so šle čisto mimo, izdelala nisem prav nobene, čeprav so ravno te, moje najljubše. Zaradi barv. Pa toliko načrtov je bilo, ampak nič od tega. Kljub temu, da nimam več majhnih otrok, sem v nekem čudnem obdobju, ko mi zmanjkuje časa za vse kar bi rada delala, če pa sem čisto odkrita, včasih tudi ni prave energije. Še vedno pridno tečem, tudi Ljubljanski maraton (polovičko) sem kar dobro "oddelala". Tudi sedaj ne počivam in že malce načrtujem teke v prihodnjem letu.

Včeraj mi je uspelo dokončati eno "fantkasto", za novorojeno dete.




 Malo papirčkov, barvanje konjička z Distressi, pentljica in že je sestavljena.







sreda, 29. oktober 2014

Jadranje - II. del

Če je bil prvi del bolj miren, kar se vremena tiče, ne morem reči, da je bilo tako tudi v drugem delu, z drugo ekipo. Res je, da so bili v drugi ekipi sami prekaljeni jadralski mački, je pa zato toliko bolj "letelo".

Sprva malce manj, potem pa vse bolj in bolj. Pihalo je do 33 vozlov, še 1x več kot v prvi rundi. Jadrnica je ječala in se močno postavljala na bok, jadra so se gibko upirala vetru mi pa smo uživali. Na polno. 


Ni jih bilo veliko na morju, le sem in tja kakšna.


Ko je pihalo preveč za cela jadra, smo jih skrajšali. Oba, prvo in zadnje. Pri tako močnem vetru ni razlike v hitrosti med polno odprtimi jadri in skrajšanimi, je pa velika razlika v nagibu in posledično udobnejše vožnje. Si predstavljate kako je videti,ko je  nagnjena tako močno, da je v vodi ograja na drugi strani pa iz nje kuka kobilica?



Iz notranjosti je pogled skozi okno navzven takle





Temu primerna je tudi notranjost jadrnice; vse leži po tleh križem kražem. Ko voziš v veter (veter ti piha v prsi) ne moreš priti na cilj, če ne voziš cik cak, ker ti veter tega ne dopušča. In tako vsakič, ko spremeniš smer se jadrnica obrne na drugi bok, znova in znova. In znova in znova je vse na tleh. Pospravimo šele, ko pridemo na cilj, ker se prej ne splača, pa tudi želodec marsikomu tega ne dopušča. Na srečo sem sama, kar se tega tiče, železna. 



Jutri pa vam pokažem kako nas je razvajalo nebo.

torek, 28. oktober 2014

Jadranje - 1 .del

Pri meni je popolno zatišje. Ni navdiha, ne vem kam je izginil. Pa se nič kaj dosti ne sekiram, saj so dnevi polni na drugačen način. V nedeljo sem opravila s pol maratonom, teden prej pa sem se vrnila z jadranja. No, pa lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti....:).

Prvo polovica tedna sva bila z M-jem z eno ekipo, drugo polovico tedna pa z drugo. Le midva srečkota sva bila cel teden, vauuuuu.....

Še preden smo izpluli, so naju je ugrabili čisto pravi gusarji. Začetek je bil obetaven in zabaven. Prijetno druženje, super družba in čudovito vreme z ravno prav vetra za gusarje, ki nimajo prav veliko jadralske kilometrine.


Uživanje na samotni plaži, peka rib na gradeli in kopanje v še vedno toplem morju.


Otočje okrog Šibenika in do Kornata je bilo "naše".








Pohajkovali smo po kamenju, občudovali prelepe razglede z vrhov in nastavljali lica jugu, ki je sredi tedna že kar močno pihal. Ravno prav, ravno prav,.... dobrih 15 vozlov se je upiralo v jadra, ki so nas gnala med otoki. 

Ne vem, če ste že doživeli trenutek, ko ujameš zahajajoče sonce v roke. Stojiš na vrhu hriba, okrog tebe piha ali  pihlja veter (ni pomembno), pogled ti seže daleč po morski gladini, boža otoke in se spogleduje z modrino pred seboj, v daljavi pa zahaja sonce. Takrat se zaveš, da si le majceno bitje v tem širnem prostranstvu, zaveš se veličine vseobsegajočega in dotakne se te spokojnost, ki pomirja in staplja z "nečim". Ni neštetih misli, ki te obremenjujejo, je le občutek pripadanja in bitja; tu in zdaj. To so za mene nepopisni trenutki in hvaležna sem, da sem jih doživela že kar nekaj,

Za konec prvega dela pa pozdrav s soncem v rokah :)