sreda, 29. oktober 2014

Jadranje - II. del

Če je bil prvi del bolj miren, kar se vremena tiče, ne morem reči, da je bilo tako tudi v drugem delu, z drugo ekipo. Res je, da so bili v drugi ekipi sami prekaljeni jadralski mački, je pa zato toliko bolj "letelo".

Sprva malce manj, potem pa vse bolj in bolj. Pihalo je do 33 vozlov, še 1x več kot v prvi rundi. Jadrnica je ječala in se močno postavljala na bok, jadra so se gibko upirala vetru mi pa smo uživali. Na polno. 


Ni jih bilo veliko na morju, le sem in tja kakšna.


Ko je pihalo preveč za cela jadra, smo jih skrajšali. Oba, prvo in zadnje. Pri tako močnem vetru ni razlike v hitrosti med polno odprtimi jadri in skrajšanimi, je pa velika razlika v nagibu in posledično udobnejše vožnje. Si predstavljate kako je videti,ko je  nagnjena tako močno, da je v vodi ograja na drugi strani pa iz nje kuka kobilica?



Iz notranjosti je pogled skozi okno navzven takle





Temu primerna je tudi notranjost jadrnice; vse leži po tleh križem kražem. Ko voziš v veter (veter ti piha v prsi) ne moreš priti na cilj, če ne voziš cik cak, ker ti veter tega ne dopušča. In tako vsakič, ko spremeniš smer se jadrnica obrne na drugi bok, znova in znova. In znova in znova je vse na tleh. Pospravimo šele, ko pridemo na cilj, ker se prej ne splača, pa tudi želodec marsikomu tega ne dopušča. Na srečo sem sama, kar se tega tiče, železna. 



Jutri pa vam pokažem kako nas je razvajalo nebo.

torek, 28. oktober 2014

Jadranje - 1 .del

Pri meni je popolno zatišje. Ni navdiha, ne vem kam je izginil. Pa se nič kaj dosti ne sekiram, saj so dnevi polni na drugačen način. V nedeljo sem opravila s pol maratonom, teden prej pa sem se vrnila z jadranja. No, pa lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti....:).

Prvo polovica tedna sva bila z M-jem z eno ekipo, drugo polovico tedna pa z drugo. Le midva srečkota sva bila cel teden, vauuuuu.....

Še preden smo izpluli, so naju je ugrabili čisto pravi gusarji. Začetek je bil obetaven in zabaven. Prijetno druženje, super družba in čudovito vreme z ravno prav vetra za gusarje, ki nimajo prav veliko jadralske kilometrine.


Uživanje na samotni plaži, peka rib na gradeli in kopanje v še vedno toplem morju.


Otočje okrog Šibenika in do Kornata je bilo "naše".








Pohajkovali smo po kamenju, občudovali prelepe razglede z vrhov in nastavljali lica jugu, ki je sredi tedna že kar močno pihal. Ravno prav, ravno prav,.... dobrih 15 vozlov se je upiralo v jadra, ki so nas gnala med otoki. 

Ne vem, če ste že doživeli trenutek, ko ujameš zahajajoče sonce v roke. Stojiš na vrhu hriba, okrog tebe piha ali  pihlja veter (ni pomembno), pogled ti seže daleč po morski gladini, boža otoke in se spogleduje z modrino pred seboj, v daljavi pa zahaja sonce. Takrat se zaveš, da si le majceno bitje v tem širnem prostranstvu, zaveš se veličine vseobsegajočega in dotakne se te spokojnost, ki pomirja in staplja z "nečim". Ni neštetih misli, ki te obremenjujejo, je le občutek pripadanja in bitja; tu in zdaj. To so za mene nepopisni trenutki in hvaležna sem, da sem jih doživela že kar nekaj,

Za konec prvega dela pa pozdrav s soncem v rokah :)