nedelja, 17. maj 2015

Letošnji drugi

Že en teden je od tega, kar sem ga "oddelala". Pustila sem, da so se vtisi postavili na svoje mesto. Uradno se je tek imenoval 100UTVV, kar v prevodu pomeni 100 kilometrov ultra Vipava Valley. 100 kilometrska je bila najdaljša, pa 50 in 25 km. Moja je bila slednja. Čisto dovolj, saj je bilo potrebno pregurati 1300 višincev. Organizator je letos tek pripravil prvič, a glej ga zlomka, vse je bilo odlično pripravljeno in vse je štimalo.



Bil je pravi tekaški vikend. Na kraj "zločina" (kamp Tura Vipava) sva z možem in tekaškimi prijatelji prišla že v petek popoldne, kjer smo smrtno resno prisluhnili predstavitvi knjige Ultrablus treh avtorjev: Boštjana Videmška, Žiga X Gombača in Sama Ruglja. Odlično pisanje, kako so se pripravljali na 100 km tek v Ameriki, kjer se prepletajo tudi njihove življenjske zgodbe in usklajevanje treninga z delom ter družinskim življenjem. Priporočam vsakomur, tudi če ni tekač.

Sledil je prevzem štartnih številk.




Spali smo v kampu v avtodomu in midva v šotorčku. Za večerjo pa obvezno cela gora makaronov, z namenom, da bo naslednji dan kar letelo v hrib. Japajade....:):)



M se je tokrat podal na 50-ko. Start je bil ob 8.00 zjutraj v Brjah, moj pa ob 10.00 v kampu. Na startu se nas je nabralo natančno 208 tekačev, na 50 in 100 km jih je bilo nekoliko manj.

......startni prostor



....ogrevanje pred startom





...... start




S proge žal nimam fotke, saj me uradni fotograf ni ujel (sem bila prehitra, hahahaha), kdo drug pa tudi ne.

... in cilj


Japs, kar dobro je šlo, kar nekaj minut bolje kot sem pričakovala. Trasa se je iz Vipava vzpenjala po pobočju Nanosa na vrh do stolpa, potem pa po planoti malo dol in malo gor, pa spet dol do Vipave. Zadnji del proge je bil tehnično zelo zahteven; kamenje in strmina, kjer praktično nisem mogla teči. Seveda je bil ta del poti za profiče "mala malica", jaz pa sem raje previdno tapkala v dolino. Bilo je kar nekaj padcev, poškodb in zvinov gležnjev, tako, da sem šla raje na "zihr" in cela prišla v cilj. Kmalu za mano je prišel v cilj tudi M in po rezultatu za minutko zgrešil 3. mesto :):)

Preostanek dneva smo čakali ostale prijatelje in tekače, ki so prihajali v cilj ter jih z  navdušenjem pozdravljali. 100 km proga je bila tehnično zahtevna in naporna, marsikoga pa je zdelala tudi vročina. Marsikdo je priznal, da je začel s prehitrim tempom, kar se je kasneje močno obrestovalo. Zadnja dva sta prišla v cilj v nedeljo ob 10.00 dopoldan. Zame so takšni tekači še večji heroji kot tisti, ki pridejo prvi, saj so na progi mnogo dlje.  Zmagovalec na 100 km je porabil 12 ur, zadnji je tekel 14 več. Noro kaj?

.... čakanje prijateljev




Minila je še ena noč v šotorčku in v nedeljo dopoldan sva se odpravila proti domu.




Pošteno se mi že tresejo hlače pred naslednjim izzivom, ki bo 20. junija. Če ga bom zmogla bom premagala samo sebe. 

6 komentarjev:

  1. Vse čestitke za tvoje tekanje po hribovju! :-) Dobra si, ni kaj! Iz varnega zavetja domačega fotelja pozdravljam tvoje navdušenje. :-)) Slike so pa fantastične in z zapisom si me pošteno nasmejala. Do naslednjič pa naj tudi uradni fotograf malo trenira, da mu ne boš spet ušla. :-))

    OdgovoriIzbriši
  2. Čestitam Helena!! Zmagali ste, vsi, ki ste pretekli svoje kilometre. Sliši in bere se tako lušno, pa vem, da je bilo težko. Zato res, bravo, dobra si, vsa čast.

    OdgovoriIzbriši
  3. Od Vipave do stolpa na Nanosu in to s tekom?! Vsi ste občudovanja vredni. Vse pohvale tvoji vztrajnosti, vzdržljivosti ... Super in le tako naprej.

    OdgovoriIzbriši
  4. Vse čestitke in pohvale za dosežke :). občudujem tiste ki laufaste, ekr tole res nej v mojmi stili ;)

    OdgovoriIzbriši