četrtek, 06. avgust 2015

Še enkrat nič

Dva tedna nazaj so se mi tresle gate, Grossglockner ultra trail je za mano. Tik pred zdajci ni bilo več nobenega sledu o kakšni tremi oz. strahu pred "kako bo". 

Sprva je bil start predviden ob 10.00 uri, teden pred dogodkom pa ga je organizator prestavil na 8.00 uro. Zaradi ne prav dobre napovedi vremena. Z Matjažem in Špelo smo prišli v Kals dve uri pred startom. Vreme ni bilo nič kaj obetavno; temni sivi oblaki so viseli nad mestecem, ozračje pa je bilo primerno temu sveže, saj termometer ni pokazal več kot 14 stopinj. Bolj se je bližala ura, ko bi se bilo treba pognati po progi, bolj se je temnilo in nazadnje je začel padati dež. In že sem bila v dilemi; grem, ne grem, grem, ne grem...... Na vso moč je začel delovati Racio, po drugi strani pa mu je na vse kriplje nasprotoval Emocio. Pogled na vse ostale tekmovalce in tekmovalno vzdušje kljub slabemu vremenu je naredilo svoje. Grem in pika!






Še nekaj fotk, objem s Špelo in podali smo se na pot. Kmalu po startu je nehal padati dež, še malo kasneje pa je bežno posijalo celo sonce. Trasa traila je bila sprva še dokaj "sprejemljiva" in za dobre tekače tudi tekaška. Sprva smo se vzpenjali po ledeniški dolini, teren je bil razmočen od predhodnih padavin, kljub temu pa nama je kar dobro šlo. 






Vse naokoli so žvižgali svizci, travniki so bili polni gorskega cvetja in že sva prišla do prvega snega. 








Čudovita pokrajina z ledeniškimi jezeri in hotelom, kjer je bila po 18 km prva in edina okrepčevalnica s hrano in pijačo. Kljub temu, da nisem bila še nič kaj lačna sem se pošteno nabasala, da ne bi pošle moči. Boljše juhe verjetno še nisem jedla, vsaj tako se mi je zdelo, pa pašte tudi ne in sladkega peciva...... Ja, ko na takšni poti začutiš da si lačen, je ponavadi že prepozno, moči so že načete, zato je potrebno stalno dodajati hrano, energijo in pijačo. Pri meni se je to že večkrat izkazalo kot še kako resnično. Hahahaha, saj tudi avto ne gre brez goriva.










 Čez skale in zajle se res ni dalo teči.






Vreme je še kar držalo, teren pa je postajal vse bolj in bolj neizprosen. Pot je bila vse ožja in ožja, zaraščena s travo, nenadoma pa je sploh ni bilo več. Organizator je potegnil traso kar počez hriba, očitno samo za namen traila. Strmina je bila huda, če bi mi tam zdrsnilo, bi se verjetno ustavila šele v Kaprunu...:):). 

 






 Prečili smo kar nekaj ledeniških potočkov.




Ura se je bližala času, ko naj bi se vreme poslabšalo, in res se je. V 15 minutah se je pripodila megla in vidljivost se je zmanjšala na 3 do 4 metre. Skoraj v istem trenutku je začel padati dež, nekaj trenutkov kasneje je začelo ulivati . Preden sem oblekla dežno jakno in hlače sem bila že pošteno premočena, pot je bila navpično strma, skalnata in blatna - za zjokat. Pa ne že spet. Nase sem navlekla še kapo in rokavice  v supergah pa je bila že reka. Takrat, v takšnih razmerah se začneš zopet boriti s svojimi mislimi. Zanimivo, da ne v smislu "kaj mi je tega treba", ampak "saj bo, saj smo vsi v istem dreku. Če zmorejo drugi, bom tudi jaz."




Po konkretnih nekaj metrih spusta  oz. bolje rečeno tik pred zadnjim najbolj zahtevnim klancem in spustom na celotni progi, so organizatorji prekinili tekmovanje. Predihala sem dobrih 32 km, ustavili so naju na višini 2400 metrov. Vreme je zopet pokazalo svojo moč in potrebno je bilo poskrbeti za varnost tekmovalcev. Vse tekmovalce so usmerjali v dolino po lažjih poteh do prvih koč, kjer smo morali čakati na prevoz. Ampak, to je že zgodba, kjer  je organizatorju močno spodletelo.








Premočeni, utrujeni in premraženi smo se stiskali pod mini napuščem lesene barake, o kakšnem obljubljenem prevozu v dolino pa ne duha ne sluha. Bilo nas je vsaj 20, različnih narodnosti in brez informacij kako in kaj. Malce kasneje je nekdo opazil pokrit prostor za živino, kjer je bilo vsaj zavetje. Seveda smo se vsi nabutali vanj, vendar so mokra oblačila in utrujenost že naredila svoje. Začeli smo se zavijati v Alu folije, ki resnično pomagajo pri ohranjanju toplote. 






Po dooooolgem čakanju (vsaj meni se je tako zdelo) in brez informacije koliko časa za boga milega še, je nekdo povedal, da je po cesti navzdol še ena koča in da bo prevoz samo od tam.  Pa sva se spet podala v meglo in dež po cesti navzdol. Nisem hotela iti, a me je Matjaž prepričal, da me ob gibanju vsaj zeblo ne bo. Res ni prav dolgo trajalo, ko sva pritekla do naslednje koče, ki je bila odprta, topla in seveda že skorajda polna.  Dobili smo čaj, odeje, našel se je še kakšen priboljšek v nahrbtniku in debela ura čakanja je kar hitro minila. Seveda se je razvila tudi debata o izkušnji na progi, težkih odsekih, premalo okrepčevalnicah ipd.







V cilj v Kaprun  nas je neslavno pripeljal kombi in nas odložil tik pred prireditvenim prostorom. Dež je še vedno neusmiljeno lil, hči naju je premražena čakala ob ciljnem lijaku, brez informacije, da je bila tekma prekinjena. Seveda ne za vse, za tiste bolj počasne in tudi kar precej tistih, ki so merili še enkrat daljšo razdaljo. Saj bi jo poklicala po mobiju, pa žal v tisti hribih ni bilo signala. Kljub vsemu smo si v cilju privoščili zasluženo malico in še bolj zasluženo pivo, potem pa smo jo jadrno ucvrli proti domu. 




Če sem bila na GM4O jezna zaradi prekinitve tekmovanja, sedaj nisem bila. Nekako sem se sprijaznila z dejstvom, da tako pač je in s tem je treba računati že pred startom. Glede organizacije ni superlativov, še posebej če moraš prevoz v dolino zaradi prekinitve plačati sam in ne organizator. Pa še nekaj cvetk bi se našlo.
Hvala vsem, ki ste me pred tekmo spodbujali in mi zaželeli vse dobro in srečno na poti. Pomaga in ti da veliko pozitivne energije.
Naslednjič pa sem bom verjetno podala na progo, ki ne bo tako visokogorska in bo prihod v cilj odraz mojih (ne)sposobnosti, ne pa muhastega vremena. 

4 komentarji:

  1. Pa res nimate sreče s tem vremenom, nekako se v glavnem odvijajo tekme v deževnih dneh. Kdo bi si mislil, da je bila organizacija tako slaba glede na Avstrijce. Očitno tudi oni niso popolni :)))) Vsekakor pa pot, ki si jo opravila je hvale vredna in krasna pokrajina je, ni kaj.

    OdgovoriIzbriši
  2. vsaka čast za takšne podvih, čestitke za ves pogum in vztrajnost, pokrajina in fotke so čudovite. res, o avstrijcih si ne bi mislila, da so tako šlampasti,

    OdgovoriIzbriši
  3. Škoda, da jo je vreme takole zagodlo :( Vseeno pa čestitke za pogum! Držim pesti, da bo prihodnjič lepše.

    OdgovoriIzbriši
  4. Uh, kakšen podvig! Super si, ker si se podala na to tekmo. Z vremenom pa res ni sreče ...

    OdgovoriIzbriši