četrtek, 23. julij 2015

Ko se tresejo gate

Malo v senci, malo na terenu....Po pravici povedano več v senci in bolj malo na terenu. V tej peklenski vročini res ni ravno najbolj pametno pretiravati s kakšnimi hudimi aktivnostmi. Kljub vsemu, malo je pa že treba.
Te dni sva se podila bolj po višinah kot nižinah. Eno popoldne prejšnjega tedna sva šla na Stol in po panoramski poti do Golice, potem pa spust do Javorniškega rovta in zopet vzpon do Vodnikove koče in krog je bil sklenjen. 





 












 


 Na koncu je bilo potrebno napolniti želodčke, saj noben žakelj ne stoji sam pokonci.


Čez nekaj dni sva jo mahnila čez Komarčo do Koče pri sedmerih jezerih, naprej do Komne, spust v dolino in drugi krog je bil sklenjen. Tale druga, ni bila prav veliko tekaška, pa nič zato, tudi tako se nabira kondicija.
















In Špicparkeljc doma že menca. V soboto bi šel rad z menoj, saj sem mu že zadnjič obljubila, da mogoče. Naj mu bo, saj se je nazadnje kar izkazal kot motivator in vzel zadevo smrtno resno. Tokrat ga bom pripela na nahrbtnik, da se mi ne bo stalno drl na uho, pa tudi če se bo, ga ne bom toliko slišala. 
Tokrat gre z menoj na Grossglockner, da skupaj premagava zame kar dolgo razdaljo. Malce, pardon, veliko me je strah, ker je napovedan dež in nevihte. Nazadnje bi v podobnih razmerah skoraj zmrznila na poti na Porezen, zdaj pa je nadmorska višina kar precej višja, tako da se mi tresejo gate.  Je že res, da med obvezno opremo sodi tudi dežna jakna in hlače, kapa, rokavice, čelka, ......, ampak če ti treska za ritjo in uliva, potem res ni fajn. Mislim, da se bom na startu samem odločila kam grem, v hrib ali v oštarijo, odvisno od vremena. 
Jodlarski pozdrav! 

ponedeljek, 20. julij 2015

*** 28

"Rega, rega, kvak, kje kakšen je oblak", se sprašuje žaba. Potrebuje vodo in senco, tega pa kar ni in ni.





Ah, tako je vroče, da se še voščilnici ne da nastavljati pred objektiv, zato tudi ena uboga fotka. Tokrat sem za ozadje naredila bokeh tehniko (prvič), ki pa se bolj slabo vidi. V sredino sem dodala izrezek iz Tinine šablone, ki sem ga malo "oplemenitila" s senčenjem, zlatimi in rahlo roza vodnimi kapljicami pri čemer sem uporabila črn in bel gel flumaster. Na koncu sem dodala še malo vodnega rastlinja, ža bo in nekaj roza cvetlic.

Prijavljam jo v Galerijo meseca julija pri Tini.

torek, 14. julij 2015

Soča trail oz. letošnji četrti

Že lansko leto je bilo strašansko vroče, letos pa nič manj. Grelo je tam nekje okrog 32 stopinj, s tem, da je prejšnje popoldne padal dež, zato je bila velika tudi zračna vlažnost. Trasa teka na Soča Outdoor festivalu  je bila tudi tokrat odlična, tekaško uživaška.


Takole smo prejšnjo soboto stali na startu: ata, mama, v sredini pa Špela. Manjkala je le starejša, ki se česa podobnega niti v sanjah ne bi udeležila.


Prijetna ohladitev v Tolminskih koritih je bila prav dobrodošla.



Potem pa naprej čez pašnike, spust v izhodišče na sotočje Soče  in Tolminke, potem pa vzpon na Mengore mimo bunkerjev iz I. svetovne vojne.














In že je bil tu cilj, rezultat pa pol ure bolje kot lansko leto.



Drugo leto spet.

ponedeljek, 13. julij 2015

*** 27

Takšen je bil do nedavnega moj ustvarjalni navdih..:) Tudi fotografski je pobegnil na dopust.







V zadnjih dneh gre malce na bolje - končno.

Tinine šablone in dodajanje v Galerijo meseca julija.

sreda, 01. julij 2015

Tekaška pravljica

Za devetimi gorami in vodami leži kraljestvo Baška grapa, v katerem vsako leto prirejajo čudoviti Gorski maraton štirih občin (GM4O). Letos so mu dodali še Ultra Pušeljc Trail (UPT100) in Graparski trimček ter vse skupaj povezali v pravljični Trail running festival. Vsako kraljestvo ima kralja in temu, tekaškemu, kraljuje g. Jožko s svojo vrhunsko uigrano ekipo. Prav vsi, ki živijo v tem kraljestvu, pripravljajo dogodek celo leto in še kakšen dan več. Tako je bilo tudi letos.

Množica tekačev se je že v zgodnjih jutranjih urah zgrinjala na start, ki je bil za ene ob šesti uri, za druge pa ob osmi. Vse je bilo pripravljeno tako, kot se za takšno prireditev spodobi in še malo več. Prišli so iz cele ljube nam deželice in tudi iz tujine. Eni veseli, drugi zaskrbljeni, spet tretji zapleteni v pogovor o vremenu, o pripravah ter še vsem mogočem, kar tekačem tisti trenutek roji po glavi. Pisano opravljene gospe in gospodje, ta prave babnice in dedci, opasani z nahrbtniki različnih doma narejenih zvarkov in dobrot za filanje energije tam nekje na poti, opremljeni z elektronsko šaro, ki meri korake, utrip, čas,..., večina s palicami, da o tekaški obutvi ne govorim: pisana, barvita, predvsem pa prilegajoča se na noge vsakega posameznika. Vse je vrvelo, skakljalo, mencalo  in poook, dirka na dolgo razdaljo se je začela. Še nekaj huronskih vzklikov, spodbude navijačev, škljocanja fotoaparatov......žvrc in že so tekači kazali samo še podplate, ki so smelo zagrizli v hrib.
In kralj je rekel: "Tecite, tecite, da poroke na zamudite". 
Dvema med njimi se je še posebej mudilo, saj sta morala pred polnočjo postati še mož in žena.

In že so se začele priprave na start maratona dve uri kasneje. Megla, ki je dajala malce mistični pridih, se je počasi dvigovala, oblaki so se malce razkadili, svežina jutra pa je še kar vztrajala. Če je množica tekačev na ta dolgo progo štela 100 duš, je bila druga množica štirikrat večja. Še več razgretih src in butic za grizenje v tiste graparske klance, še več žebranja in poskakovanja, še več veselja in smeha. Ja, tudi sama sem bila med njimi, saj me je že Dedek mraz močno namočil v to pravljico. Pripravljena, našpičena in odločena, da bom zmogla. Še nikoli doslej na tako dolgo pot v enem kosu, niti toliko višincev, še manj pa v predpisanem limitu do Hudajužne. Adijo pamet!





"Bo že šlo", mi je prigovarjal Špicparkeljc, ki se je pripel na mojo srčno stran. In sva šla. Stalno mi je nekaj šepetal v uho: "Ne prehitro, da te ne bo pobralo, pazi na utrip, zdaj spij napitek, zdaj vzemi gel, pij, pij, pij, ne zaspi med potjo, v dolino ne prehitro, ker te čaka še Porezen,.....". Vsake toliko mi je pod nos pomolil listek s časovnim planom, da preverim, kako mi gre. Zadovoljna, šlo je bolje, kot na listku. A glej ga vraga, kmalu so se začele prve preizkušnje. Na vrhu Črne prsti močan dež in hlad, pri spustu me je iz ovinka odneslo v grmade, kjer me je v meča za povrhu zagrabil še krč.
"Marš na noge, pizda lena", je vpil Špicparkeljc (hvala Boštjan Videmšek) in sem šla. Po svoje, s svojo izkušnjo, s svojim tempom in vse pogostejšim časovnim listkom pred nosom.




"Vaaaaauuuuuuu, pa si v dolini", je kričal Špicparkeljc. "Spij juho, pojej še kaj,..... in hitro, ne zabušavaj, čas beži".  Najraje bi merilni listič vrgla stran, saj sem ga močno prekašala, pa ga nisem, ker "mogoče pa še kaj prav pride". Bila sem srečna, ko sem na mostičku zagledala hči Špelo, ki me je edina samcata s svojo kolegico še čakala  in navijala zame. Potem pa preblisk: "Hudiča, saj res, ta zadnjih nihče več ne čaka". Vsi se že naveličajo, ni več zanimivo, saj je večina že mimo. "Ah, klinc, saj tudi sama nisem nikoli čakala  zadnjih".







V prvi klanec je bilo vreme pisano in raznoliko, kot je raznoliko kraljestvo Baške grape. Malo sonca in malo dežja, nekaj oblakov in megle, malo hladno in malo toplo. V drugem klancu pa so se nad kraljestvo začeli zgrinjati temni oblaki, nebo se je strašno razjezilo in začelo je na polno deževati, pardon ulivati, jaz pa sem ravno polagala račune Durniku. Po mazečem blatu mi je šlo bolj nazaj kot naprej. Durnik je kazal ostre zobe. Glavo sem potegnila med ramena kot galapaška želva in rekla: "Punca, gremo"! Za spremembo je še Špicparkeljc umolknil. Zdaj vem, zakaj. Razmazal se mu je make up. Čez nekaj časa sem pogledala kvišku in zagledala rdeče palčke. Nič mi ni bilo jasno, le to, da so ravno tako premočeni kot jaz in da čakajo zadnje uboge pare, ki se še vlečejo po blatu čez Durnik, da jih ob zajli spravijo čez greben.
"Gospa, vam pomagamo"?
"O, to pa ne, niti pod razno".
"Potem pa dajte vsaj palice".
"No, to pa ja".
Ne vem kako sem prišla čez tisto drsalnico, ampak sem. Malo višje pa okrepčevalnica, kjer mi je šlo pošteno na smeh. Ne vem kdo je bil bolj moker; vsi ki, so nas tam čakali, ali mi, ki smo se še kar ubadali z bregom in blatom. Bila sem vesela, da sem prilezla čez in polna volje za naprej, ko me je prijazen gospod na "mehak" način začel nagovarjati, naj rajši ostanem kar tam. Madonca, me je pogrelo, kaj se pa gre. A tako slabo izgledam, da nisem več za naprej? A sem se zato intenzivno pripravljala, da bom sedaj sredi hriba zaradi enega dežja pa kar odnehala? Ni govora, grem naprej!
Po nekaj časa trajajočem besedovanju  iti ali ne in oblačenju v PVC vrečo za smeti, sem se začela nekontrolirano tresti. Rok sploh nisem mogla umiriti. Podhladitev. "Ne me basat, saj smo vendar 20. junija, to ni mogoče". "Ja, pa je", se je drl Špicparkeljc. Potem ga nisem več slišala. Zavili so me v deko, drgnili kot konja, da bi se ogrela, pojedla sem še energijsko tablico in......
"Konec, tekma je prekinjena zaradi slabega vremena" je povedal prijazni gospod. Kralj je s svojo ekipo prekinil tekmovanje. Zaradi varnosti. 
"Pa saj to ni res, kajne"?
"Ja, gospa, konec je. Spravili vas bomo samo še v dolino."
Buuuummmm, tras po glavi. Razočaranje, jeza, kar trgalo me je. Nemogoče, saj bi šlo, samo malo bi se še pogrela, pa bi šla naprej.
Gorski reševalci so mi nadeli suho majico in kapo, počakali smo še nekaj tekmovalcev za menoj, potem pa so nas pospremili do vasi Porezen, od koder smo se s kombijem odpeljali v dolino. V tem razočaranju nisem bila sama. Z gospo Ireno, sopotnico v kombiju, sva sklenili, da se kar tako pa že ne damo. Drugo leto bova znova na startu.

Ja, imam zapisan en "fejk" rezultat (kako so prišli do njega, ne vem) in nisem bila diskvalificirana. Ampak to ni to. Saj me razumete, kajne? Ni veliko manjkalo do konca, ampak vremenski pogoji kraljestva Baške grape so tokrat zmagali. Naslednjič sem na vrsti jaz.






Ne, ne, pravljica se ne more takole končati, nekaj ni v redu. Vse pravljice imajo srečen konec seveda, manjka še poroka princa in princese. Recimo jima Toni in Katja. Ultraša z dušo in srcem. Oba sta najprej odtekla Pušeljc  107 kilometrov, potem pa hop v zakon. Da je bilo vse res vrhunsko, je Toni osvojil 2. mesto v moški, Katja pa 1. mesto v ženski kategoriji. Da je Jožko res kralj kot se šika, je dokazal tudi s tem, da je skupaj z matičarko popeljal v zakon mladi par. Kljub nabito polnemu prireditvenemu šotoru je v času slovesnega obreda tam vladala popolna tišina. Potem pa se je rajalo, pelo in vrtelo vse do jutranjih ur. In tako je še danes. Če ne verjamete, pa pridite pogledat naslednje leto. Jaz zagotovo pridem.