sreda, 21. oktober 2015

*** 38

Hojojoj, stran pa že ne bomo metali. Tule sem uporabila kar nekaj ostankov in izrezkov od "nevemkdaj prej", ki so se valjali po mizi. Pa mi je bilo tega dovolj in sem jih pripopala na voščilnico. To je bilo že nekaj časa nazaj, le pokazala je še nisem.

 






Ker je v zgornjem desnem kotu odtis iz Tinine zbirke štampiljk (ene prvih), jo prilagam tudi v Galerijo meseca oktobra. 

petek, 09. oktober 2015

*** 37

Večina vas je že krepko zaplavala v jesensko - zimske vode, jaz pa se še vedno oklepam poletja. Pa ne zaradi nostalgije, ampak zato, ker enostavno nisem uspela narediti še nič novega. Vse kar je še na zalogi za ogled je bilo narejeno že poleti. Včasih je tudi to dobro, saj se lahko potem, ko ni od mene nič, malce šlepam na preteklost.

 Voščilnica je poročna, vendar čisto netipičnih svatovskih barv.




Kot osrednji motiv sem dodala kletko v kateri se kljunčkata roza in moder ptiček. Vratca kletke se odpirajo in zapirajo, krasi pa jih droben srček. Kletko sem obesila v krog in jo privezala z vrvico, tako, da lahko prosto niha.   






 V notranjost sem dodala zeleno ozadje in pod njim odtisnila štampiljko z lepo mislijo.



 



Saj bi jo prijavila v Craftalnico, ker ima roza pentljo, ampak je ne bom, ker je nimam več in je ne bi mogla podariti. Upam, da mi bo za to uspelo narediti kakšno drugo.

ponedeljek, 05. oktober 2015

Pa sem......

končno prišla do cilja. V soboto. V Rabcu.




Začelo se je hudo klavrno. Napovedane so bile padavine, "kiša, grmljavine in pluskovi". Sem upala, da so se vremenkoti kaj zmotili, ampak vraga, zadnja leta so kar točni. Že samo spanje v hotelu je bilo bolj tako tako.  Premetavala sem se zdaj levo, zdaj desno, slišala bi pajka če bi hodil po stropu. Sredi noči se je ulilo in potem kmalu ponehalo, ob pol šestih zjutraj pa se je začelo. Najprej grmenje, potem pa dež, dež, dež. Bolj se je ura bližala osmi, ko je bil predviden start, bolj je lilo. Saj veste kako zgleda, ko se dežne kaplje vsaj 20 cm odbijajo od tal, nebo pa kot da bo ravnokar padlo nate. Zbirali smo se v hotelski avli, pogledovali okrog sebe in....... ja, eni so kar šli v ta frdamani dež. Nekajkrat sem se vprašala, če mi je tega resnično treba. Pa sem spet malo pogledala okrog sebe in videla, da je  še nekaj meni  podobnih trapcev in si rekla: "Mah, če gredo drugi, grem pa še jaz". Čisti čredni nagon. Preden smo pritekli do drugega hotela kjer je bil start smo bili ..... A mi je treba napisati kakšni? Organizator je glede na radarsko sliko padavin start zamaknil za pol ure. Hvala!!!






Ni minilo pol ure, ko je dež ponehal, čez dobro uro pa je že sijalo sonce. Takrat pa se je začela uživancija. Res, da je šlo v kakšnem klancu bolj nazaj kot naprej zaradi blata, ampak ni bilo krize. Samo, da ni padalo.








Na začetku po ulicah, potem po gozdu, ob morju, po vrhovih, po kamnitem in travnatem področju. Vsega je bilo po malem, še največ pa sonca. 









Po 53 km pa končno cilj,


zaslužena medalja


in obvezno slikanje s prijatelji.






Na koncu je padlo obvezno pivo, obljuba za naslednje leto spet, usta pa so kar lezla v nasmeh. Priznam, da se mi je vse smejalo in se mi še danes.

P.s.: Špicparkeljc je bil z menoj, ampak le v hotelski sobi. Morda pa ima hudoba res takšno moč, da mi nagaja, če ga nosim s seboj.