petek, 21. september 2018

Jagode / *** 40

Jagode so že zdavnaj mimo, najdemo jih le še na trgovskih policah tiste iz rastlinjakov. Kaj je v njih  ne veš, dokler se ti v jezik ne zapiči kakšna igla. Noro. Še dobro, da so moje iz papirja in prilepljene na podlago, za vsak slučaj 😊.

Malo senčenja z Distress Oxidi, malo šabloniranja in ozadje je končano. Pobarvani izrezki Tininih in jagod in voščilnica je sestavljena. 



  



 
Izzivi:
Papirčkarice: Plastična stencil šablona
Najlepši par: Galerija meseca septembra

sreda, 19. september 2018

Ježek, pejva!





Z enakomernim korakom drobim v dolino po makadamski, s šodrom prekriti cesti. Z mislimi tu in zdaj. V meni se meša, kotali in pljuska rokenrol norih občutkov. S čelko obsvetim silhueto na kamnu in zakličem: "Ježek, pejva!" Obljubil je, da mi pride nasproti... in sva šla še zadnja dva kilometra.
OCC ali Lumpi UTMB. Nič nisem pričakovala, ker si ga niti nisem prav zares želela. Letošnja glavna cilja sta bila dva: Istra 70 km in Podbrdo GM40. Uspešno odkljukano, tole pa je bil bolj priložnostni izziv. Matjaž si je želel še enkrat predihati tiste nore hribe, da pa jaz ne bi gledala v zrak, je prijavil tudi mene. Tja, kamor spadam po točkah in pripravljenosti.

Četrtkovo jutro v Orsieresu in 1600 tekačev, ki čakamo, da se poženemo v hrib. Kam pa drugam, ni druge. Zavem se trenutka, da takih norih priložnosti ne bo več veliko. Prej še živahna glasba preide v nežno, dušo božajočo skladbo, in vrvež okrog mene se umiri. Stojim v družbi Italijanov, Madžara, Japoncev, dveh Argentink...... tu je bil cel svet. Nenadoma me prešine občutek, da sem del nečesa velikega, močnega, prežetega z duhom "to hočem in zmorem". Da lahko. Takrat se odločim, da bom tudi jaz. Ne da se povedati, kakšni občutki so to, ne da se jih opisati. Je to mogoče ekstaza?




Gremo, že tečem. Prvi kilometer rahlega vzpona, potem pa nenadoma zid. Pokonci, navpično. Pa spust in zopet navpično v hrib. Aha, to je to. Prav, pa daj. In dam glavo med ramena, trdno oprimem palice in z umirjenim enakomernim tempom grizem dalje. Ista finta, isti ritem vse do konca. Nobene krize, nobenih dvomov, samo jaz, proga, sotekmovalci in prečudovita narava, na okrepčevalnicah pa moj trener in najboljši suport. Ne štejem kilometrov, ne preverjam časa,  progo merim le po vrhovih, kar se izkaže za odlično. Ne najedajo me  višinci, orientiram  se zgolj na to, da pridem na vrh. Proge ne poznam, spomnim se le okrepčevalnic izpred treh let, ko sem bila spremljevalka Matjažu. Vsaj kakšen poznan delček poti mi veliko pomeni, zdi se mi, da je veliko lažje premagovati razdaljo in razporejati moči. Tudi zadnji vzpon na La Flegere, kjer gledajo dekleta skozi okna, kjer te obletavajo stare in mlade medicinske sestre, kjer je polno mišk in muck ter veliko repkastega, kjer so kapelice, gradovi s stolpi in nenavadne luči, mi ne dela prav nobenih preglavic. Vem, da je zgoraj smučišče in da se pot do koče menda neznansko vleče, zato se mi ne zdi tako hudo. Tu se še zadnjič nalijem z juho, pojem malo čokolade in veselo v meglo in veter. Oblečem jakno, kapo in rokavice, se spustim po strmem pobočju in že sem tako nizko, da se zopet slačim. Prižgem čelko, v dnu  vidim ali slutim Chamonix, od tu dalje pa leti kar samo. Bolj, ko se bližam cilju, bolje mi gre. Preplavlja me občutek sreče, samo to in nič drugega. Prvič se zgodi, da mi je žal, da je tekme konec.










Ulice mesta vrvijo in norijo v pričakovanju tekačev. Takšnega noro navijaškega vzdušja ni nikjer drugje, prav gotovo ne.
Tečem, še vedno tečem zadnjih nekaj sto metrov. Proga vijuga po mestnih ulicah in se počasi steka v ograjen koridor do cilja. Slišim navijanje, vpitje, rjovenje,...... zame in samo zame. Slovenska ekipa nori, maha z zastavo in me vzpodbuja v še zadnjih metrih. Prebijem živi zid navijačev, v roke mi potisnejo zastavo, pridruži se mi še Matjaž in skupaj odtečeva  v cilj. In tisti trenutek je vse tako, kot je prav. Popolno in nepozabno, nabito s čustvi za znoret, hvaležno in ponižno z zavedanjem, da sem. Brez mojega čudovitega spremstva in odbitih navijačev to ne bi bilo to. Tudi zaradi vas in vaše pozitivne energije so takšne zgodbe vredne zapisa. Do naslednjič .......














torek, 04. september 2018

Tekice / *** 39




Superge za tekaškega prijatelja, ki mora zaradi poškodbe kolena nekaj časa počivati in praznuje rojstni dan. Preprosta in narejena po skici za izziv v Craftalnici.

Izzivi:

torek, 28. avgust 2018

Palček / *** 38

Res da je še poletje, ampak kakšno novoletno je pa treba narediti. Če drugače ne, pa za izziv.
Ozadje ostanki papirčkov, palček pa je barvan s Copic markerji.




Izzivi:
Papirčkarice: Praznična voščilnica v avgustu

ponedeljek, 27. avgust 2018

Medo / *** 37

Včeraj je v gorah pošteno padalo. Sneg, mislim, zato je tale medvedji frajer kot nalašč. Prevelik pulover mu dela malo težav, ampak mislim, da se bo znašel.
Motiv je pobarvan s Copic markerji.






Izzivi:
Papirčkarice: Praznične voščilnice v avgustu

sreda, 22. avgust 2018

četrtek, 16. avgust 2018

Ribe / *** 35

Razen konec junija, ko sem bila en teden na "aktivnem" dopustu na morju, letos tam še nisem bila in tudi bolj slabo kaže. Očitno ne bo ležanja na plaži s knjigo v roki, mogoče še kakšen dan kajaka in kasneje jadranja in to bo vse za letos. Je pa zato bolj pestro v tekaških copatih. Še malo in bova z M-jem šla na tekmo v Chamonix; pobočja Mont Blanca naju čakajo 😊. Že zdaj me zvija od "nevemčesa", kako bo, pa ko se vrnem. Do takrat bo verjetno padla še kakšna objava.

Voščilnica je v stilu "sanja prase o kukuruzu" in ravno pravšnja za Craftalnico.




Izzivi:
Craftalnica: Morje

ponedeljek, 13. avgust 2018

Pingvin na morju / *** 34


Tale pa zna uživati, mar ne? 
Motiv je barvan s Copic markerji in je izrezan ter rahlo dvignjen. Oblaki so senčeni z Distress Inki, morje pa je akvarelno packanje.




Izzivi:
- Craftalnica: Morje
- Najlepši par: Galerija meseca avgusta

ponedeljek, 30. julij 2018

petek, 27. julij 2018

Tulipani / *** 32

Pomlad je že davno mimo, jaz pa še vedno vlečem na plano spomladanske motive. Tokrat modre tulipane na pluti. Ne vem ali v realnosti obstajajo tudi modri, jaz jih še nisem videla, ampak glede na vse "pogruntavščine" se ne bi čudila, če bi.
Ko sem bila še gimnazijka, smo z gledališkim krožkom pripravljali predstavo z naslovom Modri tulipan. Vsebine se ne spomnim  več, naslov pa mi je ostal, ker mi je bil že takrat zelo nenavaden. Zdaj pa sem našla še nekaj ostankov osnove narejene z Gelli art ploščo in akrilnimi barvami ter izrezala Tinine tulipane. 
Voščilnica se mi zdi malce zamorjena, temna in bi potrebovala nekaj bele barve oz. zelo svetlih tonov, da bi zadihala. Kaj se vam zdi?








Izziv:
Najlepši par: Galerija meseca julija

ponedeljek, 23. julij 2018

Dama / *** 31

Po dolgem času mi je uspelo ujeti spet en izziv, kjer želijo imeti vintage stil. Na tričetrt izdelano voščilnico sem potegnila iz naftalina in dodala le nekaj elementov. Kakšni dve leti nazaj sva se z Ano K. malo igrali in mi je prisrčno pokazala kako to dela ona. Naredili sva dve osnovi za platnici mini albuma ali knjigice in pri tem je ostalo vse do danes. Ko sem razmišljala kaj naj pripravim za izziv sem se spomnila na ti platnici in eno brž uporabila za voščilnico, ker res ne vem kdaj bi na vrsto prišel albumček. Še dobro, da imam kaj na zalogo v predalu 😊. 







Izzivi:
Craftalnica: Vintage

četrtek, 19. julij 2018

Gumbi / *** 30

Malo ostankov in gumbkov za srečo. Preprosto, hitro in ljubko 😊.
Naj tudi vas spremlja sreča kjerkoli že ste, če imate gumbe ali pa ne.





Izziv:
Najlepši par: Galerija meseca julija

torek, 17. julij 2018

(Z)mešano / *** 29

Tako kot je zmešano letošnje poletje, je zmešana tudi ta voščilnica. Vsega po malem, hkrati pa veliko. Največ materiala je iz škatlice ostankov, tako papirčki kot izrezki. Ko se vsega nabere dovolj in je to povrh vsega možno nekako uskladiti, nastane ena (z)mešanka. Kako se vam zdi? 




ponedeljek, 09. julij 2018

Metulji / *** 28


Po dolgem času spet ena iz serije "še ne pokazanih" 😄. Trenutno se nič ne zadržujem v moji ustvarjalnici, ker se mi ne da, ker sem bila malo že na morju, ker sem po 14 dneh spet začela malo s tekanjem, ker ker.......... Poletje je poletje in malo odmora kar paše. 

Mixed media  in metulji. Malo je v "žlahti" s tole, saj je bilo ozadje izdelano istočasno.
To je za danes vse in naj vas spremljajo metulji, če ste na morju pa ribice in škržati.




petek, 22. junij 2018

Kamenčki / *** 27

Še ena v nizu neobjavljenih. Zopet moška, ki se mi zdi prav kliče svežino. Kar predstavljam si kamenčke v vodi in namakanje bosih nog po prijetnem produ. Žal je danes vode in dežja preveč, vendar bo v prihodnjih dneh spet sonce in toplo poletno vreme.




Izzivi:
Najlepši par: Galerija meseca junija

ponedeljek, 18. junij 2018

GM40 tretjič

Odkljukano. Uspelo mi je, ampak....
Saj ne vem, naj napišem bolj na dolgo ali na kratko. Glede na to, da je stezičenje trajalo dolgo, naj bo poročilce temu primerno.

To je bil poskus v tretje, ki gre menda rado. Prvič me je na Durniku presenetilo vreme in prekinjena tekma, drugič ena blesava kombinacija kemije (beri zdravil), tretjič je uspelo, vendar ne v limitu (9:16:13). Malo čez je bilo. Nič hudega, kdo bo štel te minute, ki v celotnem lajfu in na sploh nič ne pomenijo. Pomembna je borba in volja, ki sem je imela vsaj toliko kot Maja. Mislim, da sva si obe tako močno želeli to enkrat speljati do konca, da so nama bile naklonjene vse zvezde tega sveta, še najbolj pa Jožko. On že ve zakaj.
Začela sem super in držala dober tempo. Od začetka in vse do konca sva z Majo in njenim priganjačem Srečom izmenično menjavale pozicije v samem zaledju. Le čudno se mi je zdelo, da Maja nič ne govori. Pa saj je bil šele začetek in ne more biti tako utrujena, si mislim. Kaj je narobe, nekaj ne štima. Potem zaslišim Sreča in mi takoj postane kristalno jasno, kam pes taco moli. Čez nekaj časa vprašam le, če je to tempo, da pridemo v limitu skozi in Maja odgovori: "Sigurno, Srečo ima vse naštudirano".  Od tam naprej, mislim, da ni bilo od nje več kot tri besede.
To je bil tempo, ki je ustrezal tudi meni in priznam, da mi je bilo všeč, ker me končno enkrat v življenju Matjaž ni mogel slediti. To, da je bil on takrat že v tretjem krogu ne bom omenjala, občutek je bil pa dober 😊. Lansko leto sem odnehala na vrhu Koble, letos sem jo zmazala za šalo. Kako mi je bilo to všeč. Malo korenin in osvežilne gozdne sence in že sem bila pod vznožjem Suhe. Samo še tele strme ride zdelam in sem na vrhu, nakar za seboj zagledam Matjaža. Ne vem ali je on zbezljal in dobil pospeške, meni se je zdelo, da jaz nisem popustila. Ni pomembno, zdelam še ta "hribček", na vrhu pojem nekaj kosov pomaranč, se napojim, pokasiram napotke o varnem spustu in že leti. No, ne ravno, ker pot res ni (vsaj zame) prijetno tekaška. Ko sem bila tam prvič, se je malo pred mano poškodovala italijanska tekmovalka in tisto ni bilo videti lepo, tako, da sem imela rahlo zategnjeno bremzo. Spust sva z Matjažem oddelala skupaj, ampak ni šlo tako kot bi si želela. V zadnjem delu spusta se mi je pot zdaj prvič vlekla kot jara kača, verjetno zato, ker sem bila že kar precej načeta. Matjaž je "zelo tankočutno in prijazno" pripominjal koliko je še do limita, da morava malo pohiteti, da sva sedaj že pet minut čez ipd. V tistem trenutku se odločim, da se ne grem več in začnem s hojo. Prideva do časomerilcev, ki veselo oznanita, da sva še v limitu, saj je v Hudajužni podaljšan za pol ure. Tega nisem vedela in ne vem kdo si je to izmislil, ampak dobro dene. 

odločena, da se ne grem več

Neeeee, prava zmešnjava, kaj pa sedaj. Po vsem tem imam še 15 minut lufta. Pričakajo naju Polona, Uršula in Andreja (če je bil še kdo ne vem, naj mi oprosti, ampak ga nisem videla). Spijem juho, colo, se usedem v senco in se ne morem odločiti. Po eni strani imam vsega zadosti, po drugi strani se mi odvrti film z Reuniona, ko mi je bilo v petih minutah po odstopu žal.  Prešine me, da imam še malo bonusa in ne nazadnje, sva bila z Jožkom dogovorjena za ples. Z novo oblekico in plesnimi čeveljci. Ko mi povedo, da gre naprej tudi Maja, ki je bila videti menda ravno tako zjahana kot jaz, se odločim. Gremo dalje. Polona kar poskoči od veselja, saj sva bili dogovorjeni, da mi dela družbo v drugem delu poti, posebej čez Durnik.
In se začne klanec, tisti strmi beton...... nič, pogled v tla, vklopim reduktor in počasi kot goseničar grizem. Grem mimo Maje, ki jo je takrat res bolj vleklo nazaj kot naprej in se vlečem in se vlečem. Poloni že na začetku povem, da jaz nič ne govorim, ker ne morem. Z nasmehom sva prešli fazo uvajanja v najino sožitje. Prosim jo, naj hodi pred mano, saj me na ta način nekako motivira in vleče, kar se je izkazalo za dobro potezo. Ker je bila hitrejša me je vsake toliko počakala, povedala kje sva sedaj, skratka zabavala, da je pot hitreje minila. Zdaj sem že opazila, da veliko bolj in težje diham, noge so bile že zelo, zelo težke in že sva pri prvi in kmalu pri drugi okrepčevalnici. In potem Durnik. Že nekaj časa sva poslušali ZZ Topko kako se dere in navija za Majo. Noro!!! Ne verjameš, če ne doživiš. ZZ Topka poje tisto Čisto jebo, Polona pa nazaj. Ne vem kaj je pela, ampak meni so šle kocine pokonci in solze v oči. Kakšen glas, kakšna energija, kakšna spodbuda. Se mi zdi, da me je kar vrglo čez Durnik, čeprav v resnici ni bilo tako.

Durnik

Okrepčevalnica. "Katera je tista gospa, ki ima glih tako majčko kot njen mož? Je mož naroču, da ji damo en glaž piva". Vauuuu, kako je z užitkom izginil kaj vem kam. Ja, Matjaž je bil malo pred mano, ker je želel priti v cilj v 24 urah in se ni smel vleči z mano navzgor.
Na najbolj prijetnem delu nad Durnikom se spotaknem, poletim s palicami trdno v roki, zagrabi me krč v levo nogo, vpijem od bolečine, ampak kmalu popusti in greva dalje. Kmalu prideva na greben s prelepimi razgledi v dolino in že je tu travnik pod kočo. 

pod Poreznom

Ni mi  všeč, preveč ga je za te težke noge in hudo sapo. Sklonim glavo in po kravjih stopinjah uhojeni poti vlečem svinčene noge za seboj. Še malo, še malo in potem samo še v dolino. Hodim, diham, hodim, diham, nakar mimo mene odbrzi Maja. Srečo me objame, naloži nekaj spodbudnih in kmalu sta samo še dve rumeni piki pred menoj. Končno vrh, juha in malo soli. Dalje. Sprva zelo previdno, potem malo bolj korajžno, prehitim rumeni piki. Prav zverinsko imam že nabite noge, ko Polona prijavi, da "trčkarava". Ok, tudi to je dobro, saj počasi se daleč pride. Slišim kako pozdravljajo Matjaža v cilju, jaz pa imam do tam še 3 kilometre. Tudi teh je enkrat konec, stopim na asfalt in že je tu ciljni prostor. Seveda so ga že skoraj pospravili in  publika je že zdavnaj pobegnila na pivo. Od sreče nisem ravno padla dol, solzic nisem potočila, sem pa z veseljem zabrisala šilt v zrak - opravljeno! Zadovoljna, pretirane evforije pa ni. Še ne. Ta šele prihaja. Kljub vsemu pa manjka, nekaj manjka...... Ne nič ne manjka, le nekaj minut je preveč za finišersko medaljo.


tik pred ciljem
 
v cilju

šilt poleti visoko v zrak

in dečko na levi ga ujame
 
Razen razbolelih nog ni bilo nobene posebne utrujenosti ali krize, pa vseeno poiščem klopco, se usedem nakar se začne dogajati. Vrti se mi v glavi, Matjažu povem, da me bo verjetno zmanjkalo......flash, nad mano nebo in obrazi, ki me prestrašeno gledajo. Me položijo na dekco in pokličejo zdravniško pomoč. Pritisk  zelo nizek, EKG v redu, namontirajo flašo in v pol ure sem v redu za akcijo 😊.

Že pred časom mi je Jožko obljubil, da če pridem v cilj, bova zaplesala. Takšnemu povabilu se absolutno ni bilo mogoče upreti, zato se je z menoj v Podbrdo peljala tudi oblekica in plesni čeveljci. Malo za šalo in veliko zares, ampak Jožko je obljubo držal in odplesala sva prelep valček. 

Pred štirimi leti me je Božiček nakuril za to tekmo, zato ga nisem smela razočarati. Da mi je uspelo ne gre en velik hvala le njemu, ampak tudi mojemu trenerju (ki je bil hkrati tudi Božiček), vsem ki so me trepljali po rami v smislu ti boš, Poloni, ki me je spremljala drugi del poti, Uršuli in Andreji, ki sta me sicer v Hudajužni nejeverno pogledovali, če grem res naprej, Maji, ki se je tam odločila da gre dalje in me tako potegnila za seboj, Jožkotu s svojo plesno obljubo in vsej tekaški bandi s katero se družim, saj mi je dala neverjetno energijo. Rada vas imam!!!



petek, 15. junij 2018

Teloh / *** 26

Se vam kdaj zgodi, da kakšno voščilnico pacate, prekladate, delate,....... in ne veste kaj in kako bi z njo. No nekaj takega je tale, ki je imela že brado, preden sem jo dokončala. se sploh ne spomnim kdaj sem jo začela, vem le, da sem motiv našla nekje na spletu in ga natisnila. Začela sem ga barvati  s suhimi barvicami in mi nikakor ni šlo. Zadevo sem odložila, ampak stran ga nisem mogla vreči. tako je pozabljen ležal v škatli. Nekega dne, me hči prosi za voščilnico, ki bi jo poslala prijateljici v ZDA, ker je njena mama zbolela za rakom in bi ji zaželela vse dobro.
Ker je bilo potrebno narediti nekaj za v kuverto, sem se spomnila na ta motiv in poskusila znova. Z veliko mero potrpežljivosti in jo dokončala. Z objavo pa je čakala vse do danes, ko je še ravno pravi čas, da jo lepim k Tini in Vladki.






Šele sedaj, ko imam na nosu očala, vidim, da so fotke motne. Hudirja, nič več fotkanja brez očal :)

Izzivi:

torek, 12. junij 2018

Kr' neki / *** 25

Malo sem pokukala v "zakladnico" še neobjavljenih voščilnic in ugotovila, da jih je še kar nekaj. Takih in drugačnih. Prva naj bo ta, čisto papirčkasta in moška.

 


Šele sedaj vidim, da bi bilo fino, če bi dodala še kakšen napis. Zdaj je kar je, pa drugič.

ponedeljek, 11. junij 2018

Češnjevi cvetovi / *** 24

Že zelo, zelo dolgo nisem bila na nobeni poroki, sem pa imela tokrat priložnost narediti voščilnico za eno prav posebno dekle, ki se je poročila prejšnjo soboto. Želja naročnice je bila: nič srčkov, nič metuljčkov, ...... kar kakšne rožice naj bodo. In v škatlici naj bo. Ker nisem in nisem našla pravega motiva, sem se odločila, da poskušam pričarati idejo glavnika, ki ga je imela pripetega v laseh s češnjevimi cvetovi; barva bakreno zlata in nežno roza cvetovi. Kako mi je uspelo pa presodite sami.


škatlica



voščilnica v škatlici



voščilnica



notranjost

Cvetovi so barvani s Copici (obe strani) in so izrezani s šablono Heartfelt, listke sem našla pri Tininih jagodah, vijuge pa sem naredila s Sizzix šablonami.

Izzivi:
Craftalnica: Rože
Najlepši par: Galerija meseca junija