torek, 17. april 2018

Medo / *** 14

V zadnjem času sem kar na nekaj blogih zasledila barvanje z navadnimi barvicami. Joj, koliko časa že nisem barvala z njimi. Pa sem spihala prah s škatle in poskusila. Priznam, da mi je bil sila všeč Andrejin medo, ki ima tako mehak kožušček in sem poskusila še sama. Je bilo kar zabavno 😊. Zanimivo, da se eko papir odlično obnese, čeprav je barvna paleta mojih barvic zelo majhna. Bo treba pojačati......
 







 Izzivi: 
- Craftalnica: Medo
- Najlepši par: Galerija meseca aprila

ponedeljek, 16. april 2018

Istra

Makro lokacija: Reunion
Mikro lokacija: ležalnik
Čas: dan po nedokončani tekmi
Počutje: vrhunsko
Emocije: posrano
Akterja: midva

Dialog:
"Mater, daj prijavi me na Istro, zdele takoj, na 70. Da dokažem, da lahko."

Vmes se je zgodila še uspešna Gran Canaria in že sem stala na startu v Buzetu, kjer je jutranja svežina poskrbela za bori dve stopinji. Na srečo vseh tekačev se je obetal čudovit dan, no ja, kar cel vikend in res je bilo tako. Dobra vibra je kar špricala, občutki so bili tudi OK, iz zvočnikov je  žgalo na polno in že se je horda zapodila po štartnem prostoru. Ker sem polžek, sem bila kot navadno zadaj.

Prvi klanec je minil presenetljivo hitro in lahkotno in že je pot prekrižal potok. Pa ne enkrat, ampak natančno desetkrat. Zanj sem vedela že iz ogledne rajže, zato me ni kaj dosti spravil iz tira zaradi mokrih nog. Na Vrhu mi je Matjaž pripravil suhe tekice in nogavice, zamenjal polne bidone s praznimi in me nič kaj nežno pošibal naprej. "Spusti v dolino" sem še slišala, potem sem bila spet sama s seboj in v pričakovanju najboljše okrepčevalnice ever v Butonigi. Nepogrešljivi Drejka Team, Borut, ki je bil tistega dne Matjažev pomočnik pri suportu in Matjaž so se že ogrevali za moj prihod. Huronsko navijanje, šklocanje, menjava bidonov in polnjenje zalog...... "šibaj dalje" in utrip okrepčevalnice je zamenjalo ptičje petje ter zvoki narave. Vsake toliko časa je kdo prisopihal mimo mene, saj smo se na tej točki že močno pomešali s tekmovalci z daljših razdalj.  Počutje je bilo v redu, pred menoj pa spet klanec. Sonce je že kar konkretno kazalo svoje mišice, zato sem ubrala  malce bolj na izi tempo, da se ne bi preveč skurila. In je šlo. Šlo je tudi v dolino, kljub temu, da je bila mestoma pot neugodno blatna. V Motovunu, ki se je na veliko kitil s soncem in čisto pomladnim vzdušjem,  me je zopet pričakal moj suport, tokrat še okrepljen. Pri mizi, kjer so se basali s pico, spijem dva požirka hladnega piva (kako bi spila celega), na okrepčevalnici zopet ustaljena rutina, še malo zalog za na pot in noge so mlele dalje.

Klanec proti Oprtalju se je vlekel kot jara kača, sonce ni poznalo usmiljenja, kljub vsemu pa sem bila presenečena, da se nisem spraševala "kaj hudiča je meni tega treba".  Kar naenkrat me nekdo potreplja po rami in Barbi, zmagovalka na 42 km, že lahkotno odbrzi mimo mene. Rečem si, da ni normalna, saj je kar padla mimo in to v hribu, kjer večina tekačev niti slučajno ni tekla. Še malo, še malo, še malo ...... in prikazal se je vrh Oprtalja. Nekaj asfalta, pred uradno okrepčevalnico moj razigrani in naspidirani suport, uradna okrepčevalnica, potem pa prijeten spust, kjer sem se skoraj zaletela v Romana na kolesu, ki je šel nasproti svoji Mojci. Bodrilni pozdrav in že sva bila daleč narazen.
Leta 2015 sem bila v Završju prostovoljka, tokrat sem ga doživela kot tekmovalka in se mi sploh ni zdel tako puščoben kot takrat. Trasa od tu do Grožnjana  mi je bila nadvse všeč, še bolj pa zato, ker sem pričakovala, da me bo tu že malo "načelo", pa me ni. Itak je bila v Grožnjanu spet suport  veselica. Tu sta se mi pridružili Mateja in Tina, ki sta želeli del poti odteči  z menoj, kar je na koncu pomenilo do cilja. Sta mislili, da mi bosta za spodbudo, a ni bilo ravno tako, saj sem se držala svojega tempa in se nisem dala zmesti. Malo pred Bujami me prehitita še Marija in Bogo, ravno na delu, kjer sem lansko leto nabirala šparglje. Hudimana, letos sem bila v drugačni poziciji in jih sploh nisem videla.
Še zadnja okrepčevalnica v Bujah in tudi tokrat mi je suport nudil vso podporo in še več. Le počitka mi ni privoščil. Jaz bi malo poklepetala, naredila vse bolj na izi, ampak jok brate, so me kar tiščali naprej 😊.

Zadnji ravninski kilometri se mi niso tako vlekli kot sem pričakovala. Glava je že delala po svoje v smislu "saj bo kmalu cilj" in energija je začela počasi plahneti. Malo pred koncem mi pride nasproti Matjaž in še preden je uspel odpreti usta, sem mu zabičala da naj bo tiho in naj ne pametnjari. Če sem predelala tole, bom pa še teh nekaj sto metrov.

Cilj!!!! Vesela do neba in nazaj. To je to. Prvič sem predihala takšno razdaljo in pošteno priznam, da na začetku nisem bila povsem prepričana da bom zmogla. Planiranih 13 ur se je na koncu skrajšalo na enajst in pol. Čas sploh ni pomemben, ampak ko vidiš, da si presegel samega sebe, je zadovoljstvo še toliko večje. In ker zase rada rečem, da sem gospa v srednjih zrelih letih, je to zame in za mojo dušo čisto dovolj.

Epilog:
V zapisu ne omenjam "vsega tekaško-ultraškega plemena". Bi bilo preveč. Dovolj je, da povem, da smo se srečevali pred, med in po tekmi, da je bilo vzdušje vrhunsko in energija na višku, da smo vsi po vrsti malo ubrisani, tako ali drugače in da nam je bilo skrajno fajn. Vsaj meni.
En velik objem in neskončen hvala tudi vsem prostovoljcem, suporterjem, spremljevalcem, podpornikom,........ brez vas bi bilo v Istri dolgčas, usta bi bila suha in pol toliko se ne bi čvekalo in analiziralo.

Me vprašate če še?  Mislim, da odgovor ni potreben.

pred startom z dvema "soborkama"

na vrhu Vrha

okrepčevalnica v Butonigi

suport in podpora v Motovunu

prijeten hlad motovunskih uličic

naj se vidi kako  gara suport 

v Grožnjanu 

in končno cilj

odlična družba in hladno pivo

torek, 03. april 2018

Drobno cvetje / *** 13

Samo izrezki in nič štampiljk, ravno prav za Craftalnico. Izziv se izteka, zato hitim, da spet ne zamudim.






Izzivi:
Craftalnica: Izrezi

Transgrancanaria 2018

Nič še nisem napisala kako je bilo februarja na Gran Canarii, zato je res že skrajni čas, da strnem nekaj vtisov. Za lažje razumevanje moram poseči malce nazaj v leto 2017 oz. pozno jesen, ko je nekega dne, ko sem bila v svojih papirnatih sanjah, M pridrvel iz domače telovadnice in me vprašal, če bi šla na Gran Canario, na tek seveda 😊.  Res, da sva bila že lansko leto, ampak priletel je tako mamljiv mail s povabilom, da se mu ni mogel upreti. Ker sem vedno za vsako kozlarijo, sem samo pokimala in akcija nabave letalskih kart, prijave na tek, rezervacije bivanja, najem avta in podobno je že tekla. Tako funkcioniramo pri naši hiši 😊. Jaaaaaa, ampak potem je bilo treba pa začeti s tekaškimi pripravami......

Februar je prišel z nadzvočno brzino in že sva bila na letalu. Prav prijetno je bilo potovati, saj je bilo veliko stvari že poznanih. Sam otok ni prav velik, je pa izredno zanimiv. Je pravi raj za kolesarje, pohodnike, tekače,.... Na obali na jugu otoka prevladujejo turistični kompleksi (Mas Palomas), na severu je glavno mesto Las Palmas, oba pa povezuje avtocesta  s tremi pasovi. Otok ima ogromno mikroklim, kar v praksi pomeni, da je ob obali skoraj vedno lepo vreme, medtem ko malce višje v hribih lahko močno dežuje, da je na severu deževno in vetrovno skoraj vedno v popoldanskem času, na jugu pa pripeka sonce, da je temperatura zraka v hribih malo nad nič, ob obali pa trideset stopinj in še bi lahko naštevala. Pravijo mu tudi otok večne pomladi, saj se tudi pozimi temperature gibljejo okrog 23 stopinj.

Stanovala sva v bungalovskem naselju in šele ob prihodu izvedela, da sva si izbrala naselje, ki je v bistvu namenjeno gejem. Nič hudega. Najin najemodajalec je bil prav simpatičen in prijeten sogovornik. Povedal nama je kje se odlično je za zelo ugoden denar, še posebej morska hrana. In če povem, da sem se (skoraj) prenajedla škampov in rib, potem že ni bilo slabo.


terasa najinega apartmaja

notranjost

pogled s terase v deževne hribe

Tako kot je bilo pri nas preveč snega, je bilo v tem času tam preveč dežja in vetra. Menda je bilo vreme za ta letni čas tako slabo, da že dolgo ne tega. Ker pa smo "ultraši" veliko zunaj in tečemo v vseh vremenskih pogojih, nas to niti ni kaj dosti motilo. Letos nas je bilo slovencev na tej tekmi malo čez dvajset, če pa prištejem še vse družinske člane, ki so potovali z nami (čas zimskih počitnic),  nas je bilo skoraj za en avtobus 😊. Tekli smo na različnih dolžinah prog od 128 km, 65 km, 42 km do 34 km. M se je spopadel z najdaljšo, jaz pa z maratonsko. Ker po navadi ne gre nič po načrtu, tudi tokrat ni šlo. Štart moje tekme je bil predviden v petek zjutraj, M pa je želel biti moj suport in me večkrat počakati ob progi in navijati. Njegov štart je bil predviden isti dan, v petek zvečer, ko bi bila jaz že kar nekaj časa v cilju. Pa ni bilo tako.  Zaradi izredno slabega vremena v hribih (štartali smo skoraj na najvišji točki otoka), neviht, strel, vetra in  mraza, so tekmo prestavili na soboto zjutraj in tako sem ostala brez suporta. Saj ga ne potrebujem, ker je dovolj okrepčevalnic, ampak ljubega  obraza pa le ni ob progi.


dan pred startom

del Slo ekipe


Moj start je bil visoko v hribih, kamor organizator iz izhodišča pripelje tekomovalce z avtobusi, če se že ob prijavi odločiš za takšno opcijo. Jaz se seveda nisem, ker sem računala na moj suport, ki je ob kolobociji z vremenom odpovedal na polni črti. Kaj pa zdaj? Kako naj pridem v tisti hrib? Še sreča, da je bila takrat na dopustu tu tudi naša mladina, ki je uskočila in z odliko opravila svoje. Tudi suport ob progi. V startnem prostoru se je iz zvočnikov valila bodrilna glasba, takšna, bolj na poskok. Kaj ne, saj je bilo borih štiri stopinje, teren pa razmočen, da je vse cmokljalo. Že prejšnji večer me je začelo praskati v grlu, zjutraj pa me je že kuhalo. Koliko vročine sem imela ne vem, ker je nisem merila. Če ne veš ne boli, pravijo naši starši. Še zadnji takti njihove himne, odštevanje in že smo se pognali na progo, kot da nam gori za petami. Kmalu mi je bilo že pošteno vroče, saj se je teren začel polagoma vzdigovati. Fino je šlo, le vode na progi je bilo precej in skale so bile spolzke od blata in vode. Obula sem skoraj nove superge, čeprav se to ne dela, ker te lahko pošteno ožulijo. Po slabih štirih kilometrih sem slekla dežno jakno, lahkotno tekla in se spraševala zakaj nekateri tako mencajo. Ravno, ko me prešine misel, da meni pa podplat "ful dobr prime", se je zgodilo. Spodneslo mi je levo nogo, jaz pa naprej s celim telesom v gromozansko lužo, ki je bila v skalnem platoju pred menoj. Če se primerjam s perilom, ki ga brez centrifugiranja potegnete iz pralnega stroja, vam je vse kristalno jasno. Popolnoma mokra do modrca in gat, veter pa je kar pošteno pihal. Udarila sem se na levi komolec, kolk in oba kolena, ampak bolečine sploh nisem čutila. Šele kasneje in naslednje dni, so se pisane barve lepo razlivale po mojem telescu 😄.
Malo pred prvo okrepčevalnico si pri suportu zagotovim medico, ker sem se bala, da se ne bom prehladila. Ne, ne hecam se. Vnetega grla in vročine sploh nisem čutila, Kaj pa je to? Na prvi  okrepčevalnici  sem se preoblekla v suhe cunje, pojedla in spila nekaj okrepčilnega ter šla dalje. Čakal me je  konkreten vzpon in čudovita pokrajina. Še sreča, da je bila tekma prestavljena, saj je sonce že pošteno grelo, razgledi  za bogove, le veter se ni hotel umiriti. In že je bila tu druga okrepčevalnica, bogato založena s hrano in pijačo, celo paelja ni manjkala. Tu  ponovno preoblečem majico in si nadenem kratke rokave, saj se vedno hitreje bližam obali in morju. No ja, pred mano je bil še en pošten klanec, ki se je vlekel in vlekel, potem pa samo še strm spust in malo gor in malo dol po suhi kamniti strugi v globoko vsekanem kanjonu. Lansko leto se mi je zdela prav zabavna in sem jo z lahkoto "zmazala", letos pa žal ne. Pihal je zelo močan topel veter, kam drugam kot naravnost v prsi. Rečni kamni vseh velikosti in okroglin so se kotalili pod nogami, tudi vročina  je  že pošteno pripekala. Šele sedaj mi je bilo jasno, zakaj vsi tekači "preklinjajo" ta del poti, ki je zaradi zahtevnosti terena in utrujenosti tekačev (zadnji del proge) v takšni nemilosti. Takrat vklopiš trmo in greš in greš in greš in prideš. V cilj. Celo pol ure pred zastavljenim časom. Ni lepšega kot teči po mehki preprogi v ciljni prostor, ko veš da si zmogel, ko napovejo tvoj prihod, ko ti čestitajo in okrog vratu obesijo finišersko medaljo in na koncu v roke potisnejo rosno pivo. Klinc pa grlo in vročina, klinc mokre skale, veter, male krizice na poti, klinc vročina - to je to kar želim in hočem.


haha, tu se sploh ne spoznam

še visoko v hribih
tipična otoška hrana

za takšen futr dam vse

tudi temu se ne morem odreči


Naslednji dan je sledila "analiza", kar v ultraškem žargonu pomeni druženje ob pivu in izmenjava vtisov, izkušenj in vsega, kar se nam je na poti dogajalo. Tudi zaradi tega je ultra svet tako mamljiv.

Preostanek dopusta je minil v stilu nič kaj dobrega vremena (dež, veter, nizke temperature), pohajkovanja po predelih kjer še nisva bila in počitka. Doma pa gore snega in mraz.

skulpture na plaži iz mivke 

divjina otoka

sta prišla po drobtinice

pokrajina na vrhu otoka

peščena soteska, ki jo je izdolbla voda

V soboto pa nova preizkušnja v Istri, na dolžini, ki je še nikoli nisem "predihala". Če preživim se javim, kdaj pa ne vem. Bo treba najprej zlizat "bojne rane".