ponedeljek, 16. april 2018

Istra

Makro lokacija: Reunion
Mikro lokacija: ležalnik
Čas: dan po nedokončani tekmi
Počutje: vrhunsko
Emocije: posrano
Akterja: midva

Dialog:
"Mater, daj prijavi me na Istro, zdele takoj, na 70. Da dokažem, da lahko."

Vmes se je zgodila še uspešna Gran Canaria in že sem stala na startu v Buzetu, kjer je jutranja svežina poskrbela za bori dve stopinji. Na srečo vseh tekačev se je obetal čudovit dan, no ja, kar cel vikend in res je bilo tako. Dobra vibra je kar špricala, občutki so bili tudi OK, iz zvočnikov je  žgalo na polno in že se je horda zapodila po štartnem prostoru. Ker sem polžek, sem bila kot navadno zadaj.

Prvi klanec je minil presenetljivo hitro in lahkotno in že je pot prekrižal potok. Pa ne enkrat, ampak natančno desetkrat. Zanj sem vedela že iz ogledne rajže, zato me ni kaj dosti spravil iz tira zaradi mokrih nog. Na Vrhu mi je Matjaž pripravil suhe tekice in nogavice, zamenjal polne bidone s praznimi in me nič kaj nežno pošibal naprej. "Spusti v dolino" sem še slišala, potem sem bila spet sama s seboj in v pričakovanju najboljše okrepčevalnice ever v Butonigi. Nepogrešljivi Drejka Team, Borut, ki je bil tistega dne Matjažev pomočnik pri suportu in Matjaž so se že ogrevali za moj prihod. Huronsko navijanje, šklocanje, menjava bidonov in polnjenje zalog...... "šibaj dalje" in utrip okrepčevalnice je zamenjalo ptičje petje ter zvoki narave. Vsake toliko časa je kdo prisopihal mimo mene, saj smo se na tej točki že močno pomešali s tekmovalci z daljših razdalj.  Počutje je bilo v redu, pred menoj pa spet klanec. Sonce je že kar konkretno kazalo svoje mišice, zato sem ubrala  malce bolj na izi tempo, da se ne bi preveč skurila. In je šlo. Šlo je tudi v dolino, kljub temu, da je bila mestoma pot neugodno blatna. V Motovunu, ki se je na veliko kitil s soncem in čisto pomladnim vzdušjem,  me je zopet pričakal moj suport, tokrat še okrepljen. Pri mizi, kjer so se basali s pico, spijem dva požirka hladnega piva (kako bi spila celega), na okrepčevalnici zopet ustaljena rutina, še malo zalog za na pot in noge so mlele dalje.

Klanec proti Oprtalju se je vlekel kot jara kača, sonce ni poznalo usmiljenja, kljub vsemu pa sem bila presenečena, da se nisem spraševala "kaj hudiča je meni tega treba".  Kar naenkrat me nekdo potreplja po rami in Barbi, zmagovalka na 42 km, že lahkotno odbrzi mimo mene. Rečem si, da ni normalna, saj je kar padla mimo in to v hribu, kjer večina tekačev niti slučajno ni tekla. Še malo, še malo, še malo ...... in prikazal se je vrh Oprtalja. Nekaj asfalta, pred uradno okrepčevalnico moj razigrani in naspidirani suport, uradna okrepčevalnica, potem pa prijeten spust, kjer sem se skoraj zaletela v Romana na kolesu, ki je šel nasproti svoji Mojci. Bodrilni pozdrav in že sva bila daleč narazen.
Leta 2015 sem bila v Završju prostovoljka, tokrat sem ga doživela kot tekmovalka in se mi sploh ni zdel tako puščoben kot takrat. Trasa od tu do Grožnjana  mi je bila nadvse všeč, še bolj pa zato, ker sem pričakovala, da me bo tu že malo "načelo", pa me ni. Itak je bila v Grožnjanu spet suport  veselica. Tu sta se mi pridružili Mateja in Tina, ki sta želeli del poti odteči  z menoj, kar je na koncu pomenilo do cilja. Sta mislili, da mi bosta za spodbudo, a ni bilo ravno tako, saj sem se držala svojega tempa in se nisem dala zmesti. Malo pred Bujami me prehitita še Marija in Bogo, ravno na delu, kjer sem lansko leto nabirala šparglje. Hudimana, letos sem bila v drugačni poziciji in jih sploh nisem videla.
Še zadnja okrepčevalnica v Bujah in tudi tokrat mi je suport nudil vso podporo in še več. Le počitka mi ni privoščil. Jaz bi malo poklepetala, naredila vse bolj na izi, ampak jok brate, so me kar tiščali naprej 😊.

Zadnji ravninski kilometri se mi niso tako vlekli kot sem pričakovala. Glava je že delala po svoje v smislu "saj bo kmalu cilj" in energija je začela počasi plahneti. Malo pred koncem mi pride nasproti Matjaž in še preden je uspel odpreti usta, sem mu zabičala da naj bo tiho in naj ne pametnjari. Če sem predelala tole, bom pa še teh nekaj sto metrov.

Cilj!!!! Vesela do neba in nazaj. To je to. Prvič sem predihala takšno razdaljo in pošteno priznam, da na začetku nisem bila povsem prepričana da bom zmogla. Planiranih 13 ur se je na koncu skrajšalo na enajst in pol. Čas sploh ni pomemben, ampak ko vidiš, da si presegel samega sebe, je zadovoljstvo še toliko večje. In ker zase rada rečem, da sem gospa v srednjih zrelih letih, je to zame in za mojo dušo čisto dovolj.

Epilog:
V zapisu ne omenjam "vsega tekaško-ultraškega plemena". Bi bilo preveč. Dovolj je, da povem, da smo se srečevali pred, med in po tekmi, da je bilo vzdušje vrhunsko in energija na višku, da smo vsi po vrsti malo ubrisani, tako ali drugače in da nam je bilo skrajno fajn. Vsaj meni.
En velik objem in neskončen hvala tudi vsem prostovoljcem, suporterjem, spremljevalcem, podpornikom,........ brez vas bi bilo v Istri dolgčas, usta bi bila suha in pol toliko se ne bi čvekalo in analiziralo.

Me vprašate če še?  Mislim, da odgovor ni potreben.

pred startom z dvema "soborkama"

na vrhu Vrha

okrepčevalnica v Butonigi

suport in podpora v Motovunu

prijeten hlad motovunskih uličic

naj se vidi kako  gara suport 

v Grožnjanu 

in končno cilj

odlična družba in hladno pivo

5 komentarjev:

  1. bRAVO bravo bravo, Helena, čestitke!!!

    OdgovoriIzbriši
  2. Uuu, noro! Pa čestitke, ker ti je uspel ta podvig.

    OdgovoriIzbriši
  3. Čestitke in krasne fotke za spomin :-))

    OdgovoriIzbriši
  4. Noro. Vsaka čast Helena. Čestitke za ta podvig.

    OdgovoriIzbriši
  5. Čestitke. Vsaka čast da si tole pregurala :)

    OdgovoriIzbriši