torek, 03. april 2018

Transgrancanaria 2018

Nič še nisem napisala kako je bilo februarja na Gran Canarii, zato je res že skrajni čas, da strnem nekaj vtisov. Za lažje razumevanje moram poseči malce nazaj v leto 2017 oz. pozno jesen, ko je nekega dne, ko sem bila v svojih papirnatih sanjah, M pridrvel iz domače telovadnice in me vprašal, če bi šla na Gran Canario, na tek seveda 😊.  Res, da sva bila že lansko leto, ampak priletel je tako mamljiv mail s povabilom, da se mu ni mogel upreti. Ker sem vedno za vsako kozlarijo, sem samo pokimala in akcija nabave letalskih kart, prijave na tek, rezervacije bivanja, najem avta in podobno je že tekla. Tako funkcioniramo pri naši hiši 😊. Jaaaaaa, ampak potem je bilo treba pa začeti s tekaškimi pripravami......

Februar je prišel z nadzvočno brzino in že sva bila na letalu. Prav prijetno je bilo potovati, saj je bilo veliko stvari že poznanih. Sam otok ni prav velik, je pa izredno zanimiv. Je pravi raj za kolesarje, pohodnike, tekače,.... Na obali na jugu otoka prevladujejo turistični kompleksi (Mas Palomas), na severu je glavno mesto Las Palmas, oba pa povezuje avtocesta  s tremi pasovi. Otok ima ogromno mikroklim, kar v praksi pomeni, da je ob obali skoraj vedno lepo vreme, medtem ko malce višje v hribih lahko močno dežuje, da je na severu deževno in vetrovno skoraj vedno v popoldanskem času, na jugu pa pripeka sonce, da je temperatura zraka v hribih malo nad nič, ob obali pa trideset stopinj in še bi lahko naštevala. Pravijo mu tudi otok večne pomladi, saj se tudi pozimi temperature gibljejo okrog 23 stopinj.

Stanovala sva v bungalovskem naselju in šele ob prihodu izvedela, da sva si izbrala naselje, ki je v bistvu namenjeno gejem. Nič hudega. Najin najemodajalec je bil prav simpatičen in prijeten sogovornik. Povedal nama je kje se odlično je za zelo ugoden denar, še posebej morska hrana. In če povem, da sem se (skoraj) prenajedla škampov in rib, potem že ni bilo slabo.


terasa najinega apartmaja

notranjost

pogled s terase v deževne hribe

Tako kot je bilo pri nas preveč snega, je bilo v tem času tam preveč dežja in vetra. Menda je bilo vreme za ta letni čas tako slabo, da že dolgo ne tega. Ker pa smo "ultraši" veliko zunaj in tečemo v vseh vremenskih pogojih, nas to niti ni kaj dosti motilo. Letos nas je bilo slovencev na tej tekmi malo čez dvajset, če pa prištejem še vse družinske člane, ki so potovali z nami (čas zimskih počitnic),  nas je bilo skoraj za en avtobus 😊. Tekli smo na različnih dolžinah prog od 128 km, 65 km, 42 km do 34 km. M se je spopadel z najdaljšo, jaz pa z maratonsko. Ker po navadi ne gre nič po načrtu, tudi tokrat ni šlo. Štart moje tekme je bil predviden v petek zjutraj, M pa je želel biti moj suport in me večkrat počakati ob progi in navijati. Njegov štart je bil predviden isti dan, v petek zvečer, ko bi bila jaz že kar nekaj časa v cilju. Pa ni bilo tako.  Zaradi izredno slabega vremena v hribih (štartali smo skoraj na najvišji točki otoka), neviht, strel, vetra in  mraza, so tekmo prestavili na soboto zjutraj in tako sem ostala brez suporta. Saj ga ne potrebujem, ker je dovolj okrepčevalnic, ampak ljubega  obraza pa le ni ob progi.


dan pred startom

del Slo ekipe


Moj start je bil visoko v hribih, kamor organizator iz izhodišča pripelje tekomovalce z avtobusi, če se že ob prijavi odločiš za takšno opcijo. Jaz se seveda nisem, ker sem računala na moj suport, ki je ob kolobociji z vremenom odpovedal na polni črti. Kaj pa zdaj? Kako naj pridem v tisti hrib? Še sreča, da je bila takrat na dopustu tu tudi naša mladina, ki je uskočila in z odliko opravila svoje. Tudi suport ob progi. V startnem prostoru se je iz zvočnikov valila bodrilna glasba, takšna, bolj na poskok. Kaj ne, saj je bilo borih štiri stopinje, teren pa razmočen, da je vse cmokljalo. Že prejšnji večer me je začelo praskati v grlu, zjutraj pa me je že kuhalo. Koliko vročine sem imela ne vem, ker je nisem merila. Če ne veš ne boli, pravijo naši starši. Še zadnji takti njihove himne, odštevanje in že smo se pognali na progo, kot da nam gori za petami. Kmalu mi je bilo že pošteno vroče, saj se je teren začel polagoma vzdigovati. Fino je šlo, le vode na progi je bilo precej in skale so bile spolzke od blata in vode. Obula sem skoraj nove superge, čeprav se to ne dela, ker te lahko pošteno ožulijo. Po slabih štirih kilometrih sem slekla dežno jakno, lahkotno tekla in se spraševala zakaj nekateri tako mencajo. Ravno, ko me prešine misel, da meni pa podplat "ful dobr prime", se je zgodilo. Spodneslo mi je levo nogo, jaz pa naprej s celim telesom v gromozansko lužo, ki je bila v skalnem platoju pred menoj. Če se primerjam s perilom, ki ga brez centrifugiranja potegnete iz pralnega stroja, vam je vse kristalno jasno. Popolnoma mokra do modrca in gat, veter pa je kar pošteno pihal. Udarila sem se na levi komolec, kolk in oba kolena, ampak bolečine sploh nisem čutila. Šele kasneje in naslednje dni, so se pisane barve lepo razlivale po mojem telescu 😄.
Malo pred prvo okrepčevalnico si pri suportu zagotovim medico, ker sem se bala, da se ne bom prehladila. Ne, ne hecam se. Vnetega grla in vročine sploh nisem čutila, Kaj pa je to? Na prvi  okrepčevalnici  sem se preoblekla v suhe cunje, pojedla in spila nekaj okrepčilnega ter šla dalje. Čakal me je  konkreten vzpon in čudovita pokrajina. Še sreča, da je bila tekma prestavljena, saj je sonce že pošteno grelo, razgledi  za bogove, le veter se ni hotel umiriti. In že je bila tu druga okrepčevalnica, bogato založena s hrano in pijačo, celo paelja ni manjkala. Tu  ponovno preoblečem majico in si nadenem kratke rokave, saj se vedno hitreje bližam obali in morju. No ja, pred mano je bil še en pošten klanec, ki se je vlekel in vlekel, potem pa samo še strm spust in malo gor in malo dol po suhi kamniti strugi v globoko vsekanem kanjonu. Lansko leto se mi je zdela prav zabavna in sem jo z lahkoto "zmazala", letos pa žal ne. Pihal je zelo močan topel veter, kam drugam kot naravnost v prsi. Rečni kamni vseh velikosti in okroglin so se kotalili pod nogami, tudi vročina  je  že pošteno pripekala. Šele sedaj mi je bilo jasno, zakaj vsi tekači "preklinjajo" ta del poti, ki je zaradi zahtevnosti terena in utrujenosti tekačev (zadnji del proge) v takšni nemilosti. Takrat vklopiš trmo in greš in greš in greš in prideš. V cilj. Celo pol ure pred zastavljenim časom. Ni lepšega kot teči po mehki preprogi v ciljni prostor, ko veš da si zmogel, ko napovejo tvoj prihod, ko ti čestitajo in okrog vratu obesijo finišersko medaljo in na koncu v roke potisnejo rosno pivo. Klinc pa grlo in vročina, klinc mokre skale, veter, male krizice na poti, klinc vročina - to je to kar želim in hočem.


haha, tu se sploh ne spoznam

še visoko v hribih
tipična otoška hrana

za takšen futr dam vse

tudi temu se ne morem odreči


Naslednji dan je sledila "analiza", kar v ultraškem žargonu pomeni druženje ob pivu in izmenjava vtisov, izkušenj in vsega, kar se nam je na poti dogajalo. Tudi zaradi tega je ultra svet tako mamljiv.

Preostanek dopusta je minil v stilu nič kaj dobrega vremena (dež, veter, nizke temperature), pohajkovanja po predelih kjer še nisva bila in počitka. Doma pa gore snega in mraz.

skulpture na plaži iz mivke 

divjina otoka

sta prišla po drobtinice

pokrajina na vrhu otoka

peščena soteska, ki jo je izdolbla voda

V soboto pa nova preizkušnja v Istri, na dolžini, ki je še nikoli nisem "predihala". Če preživim se javim, kdaj pa ne vem. Bo treba najprej zlizat "bojne rane".

7 komentarjev:

  1. Hola Helena ! To je bila res ena posebna dogodivščina in prav fejst si res trmasta in pogumna, da si po padcu in mokroti šibala naprej. Zmeraj pravim, da so tekači posebne sorte ljudi in vidim, da je res. Sva bile pa očitno istočasno na teh prekrasnih Kanarskih otokih. Ti na Gran Canaria, jaz na Tenerifih.......bi šle lahko na Gomero na kafe. Glede vremena smo imeli tudi mi slabo vreme, kot še ne pomnim, a vseeno vmes sonček, toplo in kar težko mi je bilo nazaj domov v mraz.Se mi zdi že tako daleč....
    Srečno v soboto na novi preizkušnji in upam, da se kamlu kaj vidiva. Kdo ve kje? Hasta la vista !

    OdgovoriIzbriši
  2. Helena, kapo dol pred takšnimi podvigi! Super te je bilo brati in gledati fotografije krasnega otoka.
    Držim pesti, da bo v soboto glede vremena kaj bolje in boš zmogla, kar si si zadala.

    OdgovoriIzbriši
  3. Bravo Helena, za tvoje tekaške podvige.. krasen potopis si napisala in z užitkom sem bila v njem s tabo. Vse krasno sam morske hrane pa ne bi, se dobi tam še kaj drugačnega.
    Pazi nase na naslednjem tekanju, držim pesti da vam bo vreme in ostalo naklonjeno.
    Lp

    OdgovoriIzbriši
  4. Uf, Helena, čestitke za vztrajnost in borbenost! Ti pa si iz pravega testa veš, kapo dol pred teboj. Čudovito je brati tvoj zapis, ramišljam o sebi, nikoli ne bi zmogla kaj takega. Borka, bravo!

    OdgovoriIzbriši
  5. Globok poklon in čestitke za pretečeno razdaljo. In hvala za krasen in mamljiv zapis s super fotkami. :-)

    OdgovoriIzbriši
  6. Z zamudo sem tole prebrala...ej Helena, bravo in kapo dol, res si carica. Krasen zapis in upam, da je bilo tudi v soboto super.

    OdgovoriIzbriši
  7. Enkratna si. Z velikim zanimanjem sem prebrala. Hvala ti, ker lahko vsaj tako malo nabiram kilometrino :). Lp

    OdgovoriIzbriši