ponedeljek, 18. junij 2018

GM40 tretjič

Odkljukano. Uspelo mi je, ampak....
Saj ne vem, naj napišem bolj na dolgo ali na kratko. Glede na to, da je stezičenje trajalo dolgo, naj bo poročilce temu primerno.

To je bil poskus v tretje, ki gre menda rado. Prvič me je na Durniku presenetilo vreme in prekinjena tekma, drugič ena blesava kombinacija kemije (beri zdravil), tretjič je uspelo, vendar ne v limitu (9:16:13). Malo čez je bilo. Nič hudega, kdo bo štel te minute, ki v celotnem lajfu in na sploh nič ne pomenijo. Pomembna je borba in volja, ki sem je imela vsaj toliko kot Maja. Mislim, da sva si obe tako močno želeli to enkrat speljati do konca, da so nama bile naklonjene vse zvezde tega sveta, še najbolj pa Jožko. On že ve zakaj.
Začela sem super in držala dober tempo. Od začetka in vse do konca sva z Majo in njenim priganjačem Srečom izmenično menjavale pozicije v samem zaledju. Le čudno se mi je zdelo, da Maja nič ne govori. Pa saj je bil šele začetek in ne more biti tako utrujena, si mislim. Kaj je narobe, nekaj ne štima. Potem zaslišim Sreča in mi takoj postane kristalno jasno, kam pes taco moli. Čez nekaj časa vprašam le, če je to tempo, da pridemo v limitu skozi in Maja odgovori: "Sigurno, Srečo ima vse naštudirano".  Od tam naprej, mislim, da ni bilo od nje več kot tri besede.
To je bil tempo, ki je ustrezal tudi meni in priznam, da mi je bilo všeč, ker me končno enkrat v življenju Matjaž ni mogel slediti. To, da je bil on takrat že v tretjem krogu ne bom omenjala, občutek je bil pa dober 😊. Lansko leto sem odnehala na vrhu Koble, letos sem jo zmazala za šalo. Kako mi je bilo to všeč. Malo korenin in osvežilne gozdne sence in že sem bila pod vznožjem Suhe. Samo še tele strme ride zdelam in sem na vrhu, nakar za seboj zagledam Matjaža. Ne vem ali je on zbezljal in dobil pospeške, meni se je zdelo, da jaz nisem popustila. Ni pomembno, zdelam še ta "hribček", na vrhu pojem nekaj kosov pomaranč, se napojim, pokasiram napotke o varnem spustu in že leti. No, ne ravno, ker pot res ni (vsaj zame) prijetno tekaška. Ko sem bila tam prvič, se je malo pred mano poškodovala italijanska tekmovalka in tisto ni bilo videti lepo, tako, da sem imela rahlo zategnjeno bremzo. Spust sva z Matjažem oddelala skupaj, ampak ni šlo tako kot bi si želela. V zadnjem delu spusta se mi je pot zdaj prvič vlekla kot jara kača, verjetno zato, ker sem bila že kar precej načeta. Matjaž je "zelo tankočutno in prijazno" pripominjal koliko je še do limita, da morava malo pohiteti, da sva sedaj že pet minut čez ipd. V tistem trenutku se odločim, da se ne grem več in začnem s hojo. Prideva do časomerilcev, ki veselo oznanita, da sva še v limitu, saj je v Hudajužni podaljšan za pol ure. Tega nisem vedela in ne vem kdo si je to izmislil, ampak dobro dene. 

odločena, da se ne grem več

Neeeee, prava zmešnjava, kaj pa sedaj. Po vsem tem imam še 15 minut lufta. Pričakajo naju Polona, Uršula in Andreja (če je bil še kdo ne vem, naj mi oprosti, ampak ga nisem videla). Spijem juho, colo, se usedem v senco in se ne morem odločiti. Po eni strani imam vsega zadosti, po drugi strani se mi odvrti film z Reuniona, ko mi je bilo v petih minutah po odstopu žal.  Prešine me, da imam še malo bonusa in ne nazadnje, sva bila z Jožkom dogovorjena za ples. Z novo oblekico in plesnimi čeveljci. Ko mi povedo, da gre naprej tudi Maja, ki je bila videti menda ravno tako zjahana kot jaz, se odločim. Gremo dalje. Polona kar poskoči od veselja, saj sva bili dogovorjeni, da mi dela družbo v drugem delu poti, posebej čez Durnik.
In se začne klanec, tisti strmi beton...... nič, pogled v tla, vklopim reduktor in počasi kot goseničar grizem. Grem mimo Maje, ki jo je takrat res bolj vleklo nazaj kot naprej in se vlečem in se vlečem. Poloni že na začetku povem, da jaz nič ne govorim, ker ne morem. Z nasmehom sva prešli fazo uvajanja v najino sožitje. Prosim jo, naj hodi pred mano, saj me na ta način nekako motivira in vleče, kar se je izkazalo za dobro potezo. Ker je bila hitrejša me je vsake toliko počakala, povedala kje sva sedaj, skratka zabavala, da je pot hitreje minila. Zdaj sem že opazila, da veliko bolj in težje diham, noge so bile že zelo, zelo težke in že sva pri prvi in kmalu pri drugi okrepčevalnici. In potem Durnik. Že nekaj časa sva poslušali ZZ Topko kako se dere in navija za Majo. Noro!!! Ne verjameš, če ne doživiš. ZZ Topka poje tisto Čisto jebo, Polona pa nazaj. Ne vem kaj je pela, ampak meni so šle kocine pokonci in solze v oči. Kakšen glas, kakšna energija, kakšna spodbuda. Se mi zdi, da me je kar vrglo čez Durnik, čeprav v resnici ni bilo tako.

Durnik

Okrepčevalnica. "Katera je tista gospa, ki ima glih tako majčko kot njen mož? Je mož naroču, da ji damo en glaž piva". Vauuuu, kako je z užitkom izginil kaj vem kam. Ja, Matjaž je bil malo pred mano, ker je želel priti v cilj v 24 urah in se ni smel vleči z mano navzgor.
Na najbolj prijetnem delu nad Durnikom se spotaknem, poletim s palicami trdno v roki, zagrabi me krč v levo nogo, vpijem od bolečine, ampak kmalu popusti in greva dalje. Kmalu prideva na greben s prelepimi razgledi v dolino in že je tu travnik pod kočo. 

pod Poreznom

Ni mi  všeč, preveč ga je za te težke noge in hudo sapo. Sklonim glavo in po kravjih stopinjah uhojeni poti vlečem svinčene noge za seboj. Še malo, še malo in potem samo še v dolino. Hodim, diham, hodim, diham, nakar mimo mene odbrzi Maja. Srečo me objame, naloži nekaj spodbudnih in kmalu sta samo še dve rumeni piki pred menoj. Končno vrh, juha in malo soli. Dalje. Sprva zelo previdno, potem malo bolj korajžno, prehitim rumeni piki. Prav zverinsko imam že nabite noge, ko Polona prijavi, da "trčkarava". Ok, tudi to je dobro, saj počasi se daleč pride. Slišim kako pozdravljajo Matjaža v cilju, jaz pa imam do tam še 3 kilometre. Tudi teh je enkrat konec, stopim na asfalt in že je tu ciljni prostor. Seveda so ga že skoraj pospravili in  publika je že zdavnaj pobegnila na pivo. Od sreče nisem ravno padla dol, solzic nisem potočila, sem pa z veseljem zabrisala šilt v zrak - opravljeno! Zadovoljna, pretirane evforije pa ni. Še ne. Ta šele prihaja. Kljub vsemu pa manjka, nekaj manjka...... Ne nič ne manjka, le nekaj minut je preveč za finišersko medaljo.


tik pred ciljem
 
v cilju

šilt poleti visoko v zrak

in dečko na levi ga ujame
 
Razen razbolelih nog ni bilo nobene posebne utrujenosti ali krize, pa vseeno poiščem klopco, se usedem nakar se začne dogajati. Vrti se mi v glavi, Matjažu povem, da me bo verjetno zmanjkalo......flash, nad mano nebo in obrazi, ki me prestrašeno gledajo. Me položijo na dekco in pokličejo zdravniško pomoč. Pritisk  zelo nizek, EKG v redu, namontirajo flašo in v pol ure sem v redu za akcijo 😊.

Že pred časom mi je Jožko obljubil, da če pridem v cilj, bova zaplesala. Takšnemu povabilu se absolutno ni bilo mogoče upreti, zato se je z menoj v Podbrdo peljala tudi oblekica in plesni čeveljci. Malo za šalo in veliko zares, ampak Jožko je obljubo držal in odplesala sva prelep valček. 

Pred štirimi leti me je Božiček nakuril za to tekmo, zato ga nisem smela razočarati. Da mi je uspelo ne gre en velik hvala le njemu, ampak tudi mojemu trenerju (ki je bil hkrati tudi Božiček), vsem ki so me trepljali po rami v smislu ti boš, Poloni, ki me je spremljala drugi del poti, Uršuli in Andreji, ki sta me sicer v Hudajužni nejeverno pogledovali, če grem res naprej, Maji, ki se je tam odločila da gre dalje in me tako potegnila za seboj, Jožkotu s svojo plesno obljubo in vsej tekaški bandi s katero se družim, saj mi je dala neverjetno energijo. Rada vas imam!!!



5 komentarjev:

  1. BRAVO punca! Lepo je premagati uroke, brezpotja in samega sebe. Kapo dol in poklon do tal.

    OdgovoriIzbriši
  2. Adijo pamet...nor, še bolj nor....Helena. Kaj reči na vse to...odpuljeno...totalno. Samo še en velik BRAVO si zaslužiš. A ne bi raje kvačkala??????? Al pa štrikala??????

    OdgovoriIzbriši
  3. Helena en velik poklon in samo to lahko rečem :
    Zmaga ne pomeni pristati na prvem mestu. Zmagati pomeni premagati samega sebe. Premagati svoje telo, svoje omejitve in svoje strahove.. Zmagati pomeni uresničiti svoje sanje.
    Vsakič ko pridemo v cilj, smo zmagovalci; ker smo premagali samega sebe in prečkali ciljno črto z mislijo, da nam je uspelo izpeljati tisto kar smo si zadali in je bilo nekaj časa nazaj le plod naših sanj. Pomebno je, da se zavedamo tega občutka, da nam je uspelo."

    OdgovoriIzbriši
  4. Ooooo, Helena, brez besed!!! Kako moraš biti navdušena še in še ti, ki si dala od sebe vse, če sem že jaz, ki ob tvojem podvigu ploskam od navdušenja!!! Čestitke draga Helena in še veliko pretečenih kilometrov ti želim, Majda

    OdgovoriIzbriši
  5. Helena bravo, iskrene čestitke. Pozdrav.

    OdgovoriIzbriši