torek, 25. september 2018

Hruške / *** 41

Vztrajam pri sadju, pri zlato rumenih hruškah, ki sem jih odela v jesenske odtenke. Videti so prave nagajivke in se veselo nastavljajo sončnim žarkom. 

Akvarelna tehnika barvanja, tresočka, v videzu lesenega okvirja, vse skupaj pa prilepljeno na eko osnovi.






Izzivi:
Craftalnica: Barve jeseni
Najlepši par: Galerija meseca septembra

petek, 21. september 2018

Jagode / *** 40

Jagode so že zdavnaj mimo, najdemo jih le še na trgovskih policah tiste iz rastlinjakov. Kaj je v njih  ne veš, dokler se ti v jezik ne zapiči kakšna igla. Noro. Še dobro, da so moje iz papirja in prilepljene na podlago, za vsak slučaj 😊.

Malo senčenja z Distress Oxidi, malo šabloniranja in ozadje je končano. Pobarvani izrezki Tininih in jagod in voščilnica je sestavljena. 



  



 
Izzivi:
Papirčkarice: Plastična stencil šablona
Najlepši par: Galerija meseca septembra

sreda, 19. september 2018

Ježek, pejva!





Z enakomernim korakom drobim v dolino po makadamski, s šodrom prekriti cesti. Z mislimi tu in zdaj. V meni se meša, kotali in pljuska rokenrol norih občutkov. S čelko obsvetim silhueto na kamnu in zakličem: "Ježek, pejva!" Obljubil je, da mi pride nasproti... in sva šla še zadnja dva kilometra.
OCC ali Lumpi UTMB. Nič nisem pričakovala, ker si ga niti nisem prav zares želela. Letošnja glavna cilja sta bila dva: Istra 70 km in Podbrdo GM40. Uspešno odkljukano, tole pa je bil bolj priložnostni izziv. Matjaž si je želel še enkrat predihati tiste nore hribe, da pa jaz ne bi gledala v zrak, je prijavil tudi mene. Tja, kamor spadam po točkah in pripravljenosti.

Četrtkovo jutro v Orsieresu in 1600 tekačev, ki čakamo, da se poženemo v hrib. Kam pa drugam, ni druge. Zavem se trenutka, da takih norih priložnosti ne bo več veliko. Prej še živahna glasba preide v nežno, dušo božajočo skladbo, in vrvež okrog mene se umiri. Stojim v družbi Italijanov, Madžara, Japoncev, dveh Argentink...... tu je bil cel svet. Nenadoma me prešine občutek, da sem del nečesa velikega, močnega, prežetega z duhom "to hočem in zmorem". Da lahko. Takrat se odločim, da bom tudi jaz. Ne da se povedati, kakšni občutki so to, ne da se jih opisati. Je to mogoče ekstaza?




Gremo, že tečem. Prvi kilometer rahlega vzpona, potem pa nenadoma zid. Pokonci, navpično. Pa spust in zopet navpično v hrib. Aha, to je to. Prav, pa daj. In dam glavo med ramena, trdno oprimem palice in z umirjenim enakomernim tempom grizem dalje. Ista finta, isti ritem vse do konca. Nobene krize, nobenih dvomov, samo jaz, proga, sotekmovalci in prečudovita narava, na okrepčevalnicah pa moj trener in najboljši suport. Ne štejem kilometrov, ne preverjam časa,  progo merim le po vrhovih, kar se izkaže za odlično. Ne najedajo me  višinci, orientiram  se zgolj na to, da pridem na vrh. Proge ne poznam, spomnim se le okrepčevalnic izpred treh let, ko sem bila spremljevalka Matjažu. Vsaj kakšen poznan delček poti mi veliko pomeni, zdi se mi, da je veliko lažje premagovati razdaljo in razporejati moči. Tudi zadnji vzpon na La Flegere, kjer gledajo dekleta skozi okna, kjer te obletavajo stare in mlade medicinske sestre, kjer je polno mišk in muck ter veliko repkastega, kjer so kapelice, gradovi s stolpi in nenavadne luči, mi ne dela prav nobenih preglavic. Vem, da je zgoraj smučišče in da se pot do koče menda neznansko vleče, zato se mi ne zdi tako hudo. Tu se še zadnjič nalijem z juho, pojem malo čokolade in veselo v meglo in veter. Oblečem jakno, kapo in rokavice, se spustim po strmem pobočju in že sem tako nizko, da se zopet slačim. Prižgem čelko, v dnu  vidim ali slutim Chamonix, od tu dalje pa leti kar samo. Bolj, ko se bližam cilju, bolje mi gre. Preplavlja me občutek sreče, samo to in nič drugega. Prvič se zgodi, da mi je žal, da je tekme konec.










Ulice mesta vrvijo in norijo v pričakovanju tekačev. Takšnega noro navijaškega vzdušja ni nikjer drugje, prav gotovo ne.
Tečem, še vedno tečem zadnjih nekaj sto metrov. Proga vijuga po mestnih ulicah in se počasi steka v ograjen koridor do cilja. Slišim navijanje, vpitje, rjovenje,...... zame in samo zame. Slovenska ekipa nori, maha z zastavo in me vzpodbuja v še zadnjih metrih. Prebijem živi zid navijačev, v roke mi potisnejo zastavo, pridruži se mi še Matjaž in skupaj odtečeva  v cilj. In tisti trenutek je vse tako, kot je prav. Popolno in nepozabno, nabito s čustvi za znoret, hvaležno in ponižno z zavedanjem, da sem. Brez mojega čudovitega spremstva in odbitih navijačev to ne bi bilo to. Tudi zaradi vas in vaše pozitivne energije so takšne zgodbe vredne zapisa. Do naslednjič .......














torek, 04. september 2018

Tekice / *** 39




Superge za tekaškega prijatelja, ki mora zaradi poškodbe kolena nekaj časa počivati in praznuje rojstni dan. Preprosta in narejena po skici za izziv v Craftalnici.

Izzivi: