četrtek, 08. november 2018

Tekaška / *** 48

Prav gotovo ste prejšnji mesec v kakšnem mediju zasledili, da je Katja Kegl Vencelj opravila s Slovensko planinsko potjo (SPP) v enem zamahu in postavila časovni rekord 8 dni 23 ur in 26 min. Premagala je 600 km in 45 000 višinskih metrov. Noro kaj?
Zadnji košček poti od Ospa do Debelega rtiča, kjer je bil tudi cilj sem v družbi še peščice tekačev pretekla z njo. Bilo je neverjetno in nepozabno, predvsem pa impozantno, kaj in koliko zmore človeško telo. 

Pripravila sem ji voščilnico v stilu opravljene poti. Vsa ozadja so barvana s Kuretake vodnimi barvami, notranjost ravno tako, le da je v mixed media tehniki. Noro, tako kot je nor podvig. To je bila njena dolgoletna želja, je ob tem prav gotovo uživala, vsaj v začetku, na koncu pa preverjeno nič več, zato sem simbolično dodala eno uživaško dekle, ki kar kipi od sreče in energije. Odtisnila sem jo na prozorno folijo in sredinsko prilepila.



sprednja stran - gore

notranjost - dekle in napis sta odtisnjena na folijo






zadnja stran - markacija SPP


medalja
Ob vsakem zaključku je primerno podeliti medalje. Pripravila sem čisto preprosto, vendar v stilu. Zlata enica predstavlja rekorden dosežek.




Prav gotovo pa ne bi šlo tako hitro brez suporta oz. pomočnikov, ki so jo spremljali na poti. Namesto nje so nosili vse potrebno kar se na takšni poti potrebuje (za njo in zase), predvsem pa je potrebno užiti ogromno vode in hrane. Spremljevalci so se menjavali po celotni trasi in opravili le kakšen kos poti, dva pa sta jo z avtodomom spremljala celotno pot in jo počakala povsod tam, kjer se je dalo z avtom. V avtodomu se je lahko spočila, malo naspala, kuhala sta ji tople obroke oz. energijsko nabito hrano. In povem vam, to ni mačji kašelj. Spremstvo je vpeto v to 24 ur na dan, podnevi in ponoči. Naporno da je kaj. Tudi zanju sem pripravila dve manjši medalji s čebelami, saj sta bila pridna kot čebelici poleg tega pa se tudi profesionalno ukvarjata s čebelami in medarstvom.


medalji za spremljevalca

Sama sem tekmovalno tekaško sezono za  letos zaključila z Dalmacija ultra tekom v Omišu pred štirinajstimi dnevi. Vreme je bilo čudovito, pretoplo za tek, proga je noro lepa, družba pa tudi noro ubrisana. Malo več kot 50 km je minilo kot bi mignil, saj nas je celotno pot od Makarske do Omiša spremljalo sonce, čudoviti pogledi in razgledi na morje ter dobra volja organizatorjev. 
Tule je nekaj utrinkov.





























3 komentarji:

  1. Ko prebiram tvoje pisanje zadnje čase vedno jokam od ganjenosti, kaj vse človek zmore in koliko truda vlaga v svoje sanje.... čestitke in bravo za vse ki sledijo svojim sanjam na tak ali drugačen načim.
    Ti pa si vse to še nadgradila z čudovito voščilnico presenečenja ki niti pod razno ne razkriva eksplozijo energije v notranjosti.
    Objem 🤗

    OdgovoriIzbriši
  2. U, madoniš, čestitke za vse podvige in tudi za krasna darila tekačem. Bravo!

    OdgovoriIzbriši
  3. Ja, takšni podvigi so "nori" :) Čestitke ...
    Za Katjo si naredila fantastično čestitko, pa mini darilca za ostale so tudi krasna.

    OdgovoriIzbriši